E-novice

Novica

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja

17.02.2016

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev. A tudi v poznejših stoletjih ni bilo nič drugače. »V dolgi tradiciji pisanja biografij je večinoma šlo za biografije moških pripadnikov elite,« je zapisal Marinč. »Mogoče je trditi, da je moške, z vidika obstoječega zgodovinskega raziskovanja, lažje umestiti v zgodovinski kontekst in razumeti njihovo delovanje. Biografije moških praviloma odslikavajo bistveno bolj javne ter hkrati raziskane sfere družbenega življenja v preteklosti in vključujejo funkcije, ki so javno bolj vidne in širše priznane kot pomembne. Posledično je mogoče biografije moških bistveno lažje umestiti v že raziskano zgodovinsko okolje, življenje žensk pa je po teh merilih pogosteje spregledano.«

Pri založbi Modrijan si prizadevamo, da za biografijami, ki jih izdamo, ne bi ostale zgolj statistične številke. Izdajamo – tako vsaj mislimo – le najboljše med najboljšimi. Zato ni nenavadno, da je med njimi precej biografij žensk, a prav tako kot oseba, ki jo biografija obravnava, je za nas pomemben biograf. Kajti naj je bilo življenje kake osebe še tako zanimivo, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja. Zato ni naključje, da je bila ena prvih Modrijanovih biografij Jezusovo življenje Ernesta Renana (1823–1892), ki velja za eno najpopularnejših v 19. stoletju. Protestantski pisec Albert Schweitzer, ki je Jezusov življenjepis zavrnil, češ da je Renan s svojo instant uspešnico pomendral setev ter izničil delo celih generacij protestantskih eksegetov, je o knjigi, kot v svoji res imenitni spremni besedi navaja dr. Katarina Marinčič, zapisal: »Knjiga ima kljub vsemu v sebi nekaj magičnega. Žaljiva je in obenem privlačna. Nikoli ne bo povsem padla v pozabo in najbrž je v njeni zvrsti tudi ne bo nihče presegel. Veliki stilisti se namreč ne rojevajo pogosto, in redkokateri avtor je svoje delo zasnoval v zanosu, kakršnega je med galilejskimi griči občutil Renan.« Jezusovo življenje je bilo ob izidu edino Renanovo delo, prevedeno v slovenščino (prevod je delo Saše Jerele), in pri tem je tudi ostalo. A brez te knjige si domače knjižnice humanističnega izobraženca ni lahko predstavljati.

Za to predstavitev smo izbrali osem biografij – štiri predstavljajo ženske – umetnice –, štiri pa moške. Samo ena izmed biografij je izvirno delo – o življenju in delu Edvarda Kocbeka –, napisal ga je dr. Andrej Inkret in najbrž bo v njegovi bibliografiji ostalo zapisano kot njegovo najpomembnejše delo. Šest biografij je podpisala moška roka, dve ženska. A tudi to razmerje se bo v kratkem iznihalo. Letos izide izvrstna in večkrat nagrajena biografija italijanskega pesnika Gabriela D'Annunzia, ki jo je napisala britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett. Izdali bomo tudi knjigo Vojna vse spremeni, ki jo je o svojem očetu, znamenitem slovenskem pravniku dr. Borisu Furlanu, napisala Staša Furlan Seaton.

         
     

Usoda se ji je nasmehnila v osebi Adolfa Hitlerja, in ona mu je vrnila nasmeh. Njeno oko za dinamične kompozicije na filmskem platnu ni bilo nič manj izostreno od njenega očesa za velike življenjske priložnosti, in združeni sta ustvarili usodni mit, katerega nelagodje vzbujajoča moč še dandanes ni zbledela. Postala je najbolj opevana ženska v Nemčiji, najslovitejša režiserka v svetovnem merilu, ter si pridobila večjo moč in večjo neodvisnost kot katerikoli režiser kdajkoli dotlej ali poslej, nato pa je svojo pot ubrala katastrofa, ob izteku katere je, sklicujoč se na nedolžnost in ugovarjajoč usodi, obstala na njenih ruševinah.

         
     

Romanopisec George Gissing je zapisal, da »edine dobre biografije najdemo v romanih«. Govoril je o pristnem loku človeškega življenja, ki je morda lahko bolj verodostojno predstavljen v leposlovju kot v biografskem žanru. Biografija je podvržena popačenju in vrzelim in vzdihom občudovanja ali graje, leposlovje pa spoštuje človekovo pot.

         
     

Z Wiero Gran sem preživela več let. Zadnjih let njenega življenja. Ne vsak dan, s premori, včasih daljšimi, trajajočimi tudi po več mesecev, pa vendar ves ta čas ni prenehala biti navzoča. Tudi potem, ko je odšla, je ostala z mano. Skoraj tri leta je že tega.
Najino druženje je bilo nenavadno močno in čustveno naporno. Polno nežnosti in kljubovanja obenem. Polno potrebe braniti Wiero pred njenimi sovražniki, resničnimi in namišljenimi, pa tudi pred njo samo.
Včasih mi je bilo težko nositi to breme.

         
     

Mislimo si, da o Piaf vemo vse, saj njena »legenda« že pol stoletja kar naprej raste in se lepša iz knjige v knjigo (samo v francoščini jih je več kot štirideset), v nekaj prizanesljivih ali odkrito idealizirajočih dokumentarcih in v najmanj treh umetniških filmih, ki v glavnem veljajo za bedaste ali karikaturne. V nasprotju s temi prekipevajočimi zgodbami, ki so pogosto fragmentarne, ker dajejo prednost zumu pred panoramskim pogledom, smo tu skušali celostno zajeti in obnoviti življenje in kariero Édith Piaf, popraviti nekaj stvari in jo postaviti na pravo mesto, seveda na vrh, pa tudi v nekaj brezen.

         
     

Se bo spet kdaj rodila tako samonikla osebnost, ali pa se bo svet poslej zadovoljil s tem, da bo hodil po poteh, ki so jih izkrčili hrabri graditelji daljnih vekov? Tega ne vemo. Toda karkoli nenadejanega bomo že dočakali v prihodnosti, Jezusa ne bo nihče presegel. Njegovo češčenje se bo venomer pomlajalo; legenda o njem bo izvabljala neustavljive solze; njegovo trpljenje bo ganilo najboljša srca. Vsa stoletja bodo razglašala, da med človeškimi sinovi ni bil rojen večji od Jezusa.

         
     

Nekatere reči so nam znane, druge ne. Ko gre za Leonarda, o mnogo rečeh zgolj ugibamo, jih zgolj domnevamo, si jih zgolj zamišljamo – mu jih pripisujemo. Kenneth Clark, ki je Leonarda proučeval dobršen del svojega življenja, tako zapiše: »Leonardo je Hamlet zgodovine umetnosti, ki si ga vsakdo poustvarja po svoje, in četudi sem si prizadeval njegovo delo tolmačiti kar najbolj brezosebno, moram vendarle priznati, da je rezultat mojih prizadevanj še kako subjektiven.« In Kenneth Clark govori zgolj o Leonardovem delu …

 

         
     

Ne jemljem si pravice soditi o čemerkoli njegovem, ne vem tudi, po katerih kriterijih bi sodil (post mortem), tudi sem najmanj pripravljen moralizirati o pravicah in krivicah, resnici in zmoti, političnih interesih in računih, pravih ali napačnih zgodovinskih opredelitvah itd. – pač pa samo, kolikor sem zmogel in znal celovito, predvsem pa verodostojno »poročati« o Kocbekovi človeški resničnosti, prikazati njeno stvar samo, opisovati jo fenomenološko, »par lui meme« ...

 

         
     

Za razumevanje Marxovih idej ni dovolj, če poznamo njihov intelektualni kontekst; nujno jih je videti tudi v širšem okviru avtorjevega življenja. V tej biografiji bomo podrobneje spoznali njegovo osebno življenje: njegovo družino, vzgojo in izobrazbo, njegovo dvorjenje Jenny von Westphalen in poroko z njo, njegove odnose z otroki, njegove prijatelje in sovražnike, njegove kronične finančne težave. Marxa bomo predstavili tudi kot javno osebnost: njegovo obsežno publicistično delo – vse prepogosto prezrto ali nezadostno upoštevano –, njegovo politično dejavnost med revolucijo 1848/49 in po njej ter njegovo vlogo pri nastajanju in razpadu Mednarodne delavske zveze, Prve internacionale. Podobo Marxa bomo uzrli na stičišču njegovega zasebnega življenja, javnih dejanj in teoretskih formulacij.

 

objavljeno v rubriki: Predstavljamo

Sorodne novice

na vrh strani

23.08.2018

Nova Modrijanova knjigarna – vabljeni na Poljansko 15 v Ljubljani! Na voljo vse knjige založbe Modrijan. »

Imamo novo prodajalno z Modrijanovimi knjigami po ugodnih cenah!

objavljeno v rubriki: Predstavljamo

13.11.2017

Katharina Winkler, avtorica romana Modro okrasje, na Slovenskem knjižnem sejmu v soboto, 25. 11., na Pisateljskem odru »

Modro okrasje (Bralec 110) je prvenec avstrijske avtorice Katharine Winkler (roj. 1979). Zgodba je pretresljiva in neprizanesljiva kritika družinskega nasilja, kakršno je vse prepogosto ovito v neprediren oklep patriarhalnih, religijskih ali etničnih ›tradicionalnih‹ praks. Da se te dogajajo na številnih koncih sveta, nas iz razumljivih razlogov praviloma ne prizadeva pretirano: toda Winklerjeva približa tak družbeni eksces iz bližnjih civilizacijskih krogov in ga usidra naravnost v sredo Evrope. S tako učinkovitim kontrastom kričeče opozori na celoto medčloveških odnosov, ne le tistih, ki so nepredušno skriti v ›družinskem krogu‹, ampak tudi že vseh osnovnih med spoloma, med generacijami, med različnimi etničnimi, kulturnimi in religijskimi skupnostmi.

objavljeno v rubriki: Predstavljamo

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Predstavljamo

18.01.2017

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar »

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje.

objavljeno v rubriki: Predstavljamo

14.09.2016

100 knjig v zbirki Bralec – številko 100 smo prihranili za slovenski roman – roman Romana Rozine o romanu »

Kar se nam je pred osmimi leti, ko smo v zbirki Bralec predstavili prvo knjigo, zdelo tako rekoč nepredstavljivo in neskončno oddaljeno, se je uresničilo v 20. letu naše založbe. Pred izidom je 100. knjiga v zbirki, in prav nobeno presenečenje ne bi smelo biti, da smo to številko prihranili za knjigo slovenskega pisatelja. Roman Zločin in ljubezen, ki ga je napisal Roman Rozina, izide v petek, 23. septembra. Tega dne vas bomo povabili k branju in kupovanju knjig ter praznovanju 20. rojstnega dne založbe Modrijan.

objavljeno v rubriki: Predstavljamo