Poteze

Razvrsti po: datumu objave abecedi

07.03.2016

Dirigent, ki ni odložil svoje taktirke* – umrl je Nikolaus Harnoncourt »

V soboto, 5. marca, je na svojem domu v 87. letu starosti preminil avstrijski čelist in dirigent Nikolaus Harnoncourt (1929–1916). Sicer je že 5. decembra lani, na predvečer svojega 86. rojstnega dne, sporočil, da se zaradi zdravstvenih razlogov umika izza dirigentskega pulta.
Vso svojo glasbeno kariero je posvetil iskanju prvotnega, ›izvirnega‹ zvoka. Z ansambli pod svojim dirigentskim vodstvom je utiral in odkrival popolnoma nove poti in interpretacije klasičnega opusa iz tako rekoč celotne moderne glasbene zgodovine. A ne le moderne – skupaj s svojo ženo Alice je leta 1957 ustanovil ansambel Concentus Musicus Wien, ki goji tradicijo stare glasbe in tudi njenega izvajanja na zgodovinskih glasbilih, kajti po njegovih besedah bo »glasba vsake dobe najbolj živa tedaj, če jo izvajamo z zvočnimi sredstvi njenega sodobnega časa«. S svojim ansamblom Concentus Musicus je sodeloval tudi na vsakoletnem štajerskem kulturnem festivalu Styriarte v Gradcu.
Nikolaus Harnoncourt je v desetletjih svojega ustvarjanja poskrbel za vrsto koncertnih ciklov in posnetkov (koncertov, simfonij …) mnogih najvidnejših klasikov zadnjih nekaj stoletij in sodeloval tudi pri neštetih opernih uprizoritvah, npr. Rameauja, Händla, Mozarta. V letih 2001 in 2003 je dirigiral znameniti novoletni koncert Dunajskih filharmonikov.

objavljeno v rubriki: Poteze

18.12.2015

Življenje žensk se ni kaj prida spremenilo, pa naj še tako govorimo o feminizmu in emancipaciji »

Romanopisec George Gissing je zapisal, »da edine dobre biografije najdemo v romanih«, o čemer je bila prepričana tudi ameriško-kanadska pisateljica Carol Shields (1935–2003). Čeprav se leta 1999 ni mogla upreti uredniškemu povabilu, da za zbirko Penguine Lives (zanjo so kratke biografije o pisateljih napisali večinoma drugi pisatelji, in ne poklicni biografi) obdela življenje tako ljube ji pisateljice Jane Austen, ji je šlo delo težko od rok. Ne samo, da so ji malo pred tem odkrili agresivnega, neozdravljivega raka dojk (za rakom dojk je domnevno umrla tudi Austenova), ampak se ji je zdelo sestavljanje dejstev, kjer se ni mogla poigravati z lastnim slogom in domišljijo, preveč dolgočasno. Pa vendar se je biografije lotila po svoje in iz že tolikokrat obdelanega gradiva izluščila nekaj zanimivih vprašanj. Prvo od njih je gotovo o vlogi spomina v leposlovju. Kaj je res in kaj izmišljeno? Do kod je napisano še avtobiografija in od kod roman? Je pisanje Jane Austen le reportaža o družbi določene preteklosti ali modro raziskovanje človeške narave, podkrepljeno z lastnimi izkušnjami, zapažanji in hrepenenji?

objavljeno v rubriki: Poteze

05.11.2015

»Država v fokusu« – Francija. – Pascal Bruckner gost 31. slovenskega knjižnega sejma »

V zadnjem romanu Pridni sinko ste spregovorili o svojem odraščanju s protijudovsko nastrojenim očetom. Je ta življenjska okoliščina vplivala na vašo kritičnost do ksenofobije v Franciji?

To je eno izmed vprašanj, ki ga je julija v intervjuju za Jutarnji list dobil francoski mislec in pisatelj Pascal Bruckner. Povod za intervju ni bil pričakovani hrvaški prevod romana, temveč skorajšnja uprizoritev igre Ledeni mjesec na Dubrovniških poletnih igrah. Bruckner je namreč avtor knjižne predloge za to igro, romana Lunes de fiel (1981), ki ga pri nas – čeprav ni preveden v slovenščino – poznamo kot Grenki medeni tedni in ki je bil tudi predloga za film Romana Polanskega. Predstavo je režirala Vlatka Vorkapić, nastala je v koprodukciji s Hrvaškim društvom pisateljev in Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, posebnost premiere, ki je bila 28. julija, pa je bilo prizorišče: umetniki so se gledalcem predstavili na krovu ladje Sea star, na katero se je publika vkrcala v luki Gruž in se zatem odpravila na plovbo. Vsekakor pa premiera ne bi bila tako zelo odmevna, če se gledališki ekipi in gledalcem ne bi pridružil tudi Pascal Bruckner.
»Da, v tej knjigi sem razodel svojo skrivnost,« je odgovoril Bruckner.

objavljeno v rubriki: Poteze

08.10.2015

Imamo nobelovko – Svetlana Aleksijevič, avtorica knjige Černobilska molitev »

Letošnja Nobelova nagrajenka za književnost je beloruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič. Švedsko akademijo je prepričala njena »mnogoglasna pisava, s katero je postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času«.

Svetlana Aleksijevič (roj. 1948) se je kot novinarka, dopisnica in tudi učiteljica ukvarjala z različnimi literarnimi zvrstmi (kratkimi zgodbami, eseji, reportažami). Pri tem je razvila metodo, s katero se je literarno »v največji možni meri približevala stvarnemu življenju« in tako glasove posameznikov zlagala v ›sestavljanko‹ sodobne resničnosti. ›Mali človek‹ v njenih knjigah pripoveduje o času in samem sebi; iz tega je zrasla posebna literarna zvrst: polifoni izpovedni roman, v katerem se iz malih zgodb poraja velika zgodba – zgodba o 20. stoletju.

objavljeno v rubriki: Poteze

25.03.2015

Brucknerjev Pridni sinko na voljo v slovenskem prevodu prej kot leto dni po izidu v Franciji »

Pascal Bruckner je francoski filozof, romanopisec, esejist in publicist, ki ga slovenskim bralcem ni treba več podrobno predstavljati. Leta 2004 je bil objavljen esej Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči – Bruckner je kmalu po izidu gostoval v Sloveniji – tri leta pozneje pa še roman Ljubezen do bližnjega. Pravkar pa je v Modrijanovi zbirki Poteze izšel prevod njegovega zadnjega romana Un bon filsPridni sinko, in to prej kot v letu dni po izidu v Franciji.
Pridni sinko ni običajen roman, »v literarnozvrstno rubriko roman,« pojasnjuje prevajalec Jaroslav Skrušný v spremni besedi, »ga je moč uvrstiti pravzaprav le pogojno, cum grano salis, s precej širokim pojmovanjem žanrskih zakonitosti romanopisja. Gre namreč za izrazito hibridno prozaistično formo, svojevrstno mešanico avtobiografske proze, temelječe na stvarnih, zgodovinsko preverljivih dejstvih, dogodkih, osebah in podatkih, in fikcijske, literarne naracije v najstrožjem smislu, ki je podvržena zakonitostim estetskega oblikovanja pripovednega toka.«
Brucknerjev roman je zgodba o pridnem sinku in hudobnem očetu. Oče, René Bruckner – umrl je leta 2012 star več kot 90 let – je bil nasilnež, avtoritarni patriarh, zadrt šovinist, goreč občudovalec Adolfa Hitlerja in zagrizen sovražnik Judov.

objavljeno v rubriki: Poteze

07.01.2014

Stoletnica rojstva Etty Hillesum – njeno mlado življenje je leta 1943 pretrgal holokavst »

Etty Hillesum je bila Judinja iz Nizozemske, ki je pri 29 letih umrla v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Njeno življenje je pretrgal holokavst.
Ettyjini zapisi, Dnevnik Etty Hillesum in Pisma iz Westerborka, pod skupnim naslovom Pretrgano življenje, so v slovenskem prevodu izšli šele leta 2008, sedemindvajset let po prvi objavi na Nizozemskem, kjer je bila v tistem času na knjižnem trgu že 25. izdaja. Žal je bil izid slovenskega prevoda neopažen tako med literarnimi kritiki kakor bralci; večje zanimanje za Etty se je pojavilo šele po tistem, ko je knjigo, štiri leta po izidu, navdušujoče ocenila dr. Manca Košir, toliko časa po izidu pa je preteklo tudi do predstavitve v oddaji Knjiga mene briga na TV Slovenija.

objavljeno v rubriki: Poteze

20.11.2013

Salman Rushdie o življenju po Satanskih stihih in fatvi – spomini Josepha Antona »

Torek, 14. februar 1989, valentinovo. Salman Rushdie prejme klic BBC-jeve poročevalke, ki mu pove, da ga je na smrt obsodil ajatola Homeini. Prvič v življenju sliši besedo fatva. Njegov zločin? Da je napisal roman Satanski stihi, delo, ki naj bi bilo naperjeno proti islamu in preroku Korana. »Odložil je slušalko in stekel po stopnicah iz svoje delovne sobe na vrhu ozke islingtonske vrstne hiše, v kateri je živel. Okna v dnevni sobi so imela lesene oknice in jih je, smešno, zaprl in zapahnil. Potem je zaklenil vhodna vrata.«
Njegovega starega življenja je bilo konec, za Salmana Rushdieja se je začelo novo, mračnejše bivanje. Javni linč po izidu Satanskih stihov je Rushdieja za skoraj deset let prisilil v izgnanstvo.
Avtobiografija Joseph Anton: spomini je opis Rushdiejevega »spopada« z življenjem po fatvi, zgodba o pisatelju, ki je desetletje živel v podzemlju, bežeč iz hiše v hišo, s stalnim policijskim spremstvom in oboroženimi varnostniki. Policisti so zanj uporabljali samo psevdonim, ki si ga je lahko izbral sam: Joseph Anton – sestavil ga je iz imen svojih vzornikov Antona Čehova in Josepha Conrada.

objavljeno v rubriki: Poteze

15.11.2013

Drug svet – oznaka iz sveta izločenega okolja, v katerem ne veljajo običajni človeški zakoni »

»Dokler me je taborišče obiskovalo in mučilo v sanjah, tako pa je bilo, dokler nisem poleti 1950 končal Drugega sveta, je bila tudi zame zasnežena ravnina ob Belem morju nekakšna kafkovska obsodba. Potem sem – dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom – resnično, in ne samo formalno, prihajal izza bodeče žice, na prostost.«

Gustaw Herling Grudziński (1919–2000), avtor knjige Drug svet, je eden izmed najvidnejših poljskih ustvarjalcev 20. stoletja, emigrantski pisatelj, esejist in literarni kritik. Knjiga je izšla več kot dvajset let pred Solženicinovim Arhipelagom Gulag in skoraj trideset pred Kolimskimi zgodbami Varlama Šalamova, temeljnima deloma ruske taboriščne literature, a – kljub odmevnosti (prve, angleške) izdaje – v večini drugih držav ni mogla iziti zaradi tedanjega prevladujočega ozračja naklonjenosti do sovjetskega sistema in vplivnosti komunističnih partij v teh državah. Avtorja so kot Poljaka obtoževali pristranskosti ali njegovo pričevanje poskušali celo diskvalificirati kot literarno fikcijo. Ker je sovjetska vlada v svoji propagandi vztrajno zanikala obstoj delovnih taborišč ali trdila, da je družbeno koristno delo veliko humanejši način prestajanja kazni od zahodnih zaporov, je avtor prvi angleški izdaji dodal prilogo, v kateri je pojasnjeval nekatera zgodovinska dejstva, povezana z moskovskimi procesi 1936–1937, npr. obsodbami v t. i. »zaroti Trockega in Zinovjeva«, med drugim obtožbe za »umor« Gorkega, ali procesom generala Tuhačevskega, in svojo polemiko v časopisu Tribune z Aleksejem Stahanovom, začetnikom stahanovstva, ki se je oglašal v angleškem tisku s trditvijo, da v Sovjetski zvezi ni prisilnega dela. V francoščini je Drug svet potem izšel šele leta 1985, sledil pa je nov val prevodov, tako da je danes preveden v skoraj vse evropske jezike, tudi v ruščino (1989).

objavljeno v rubriki: Poteze

13.06.2013

Če ne veste, kdo je Marcel Reich-Ranicki, potem o literaturi in literarni kritiki ne veste ničesar »

»Marcel Reich-Ranicki ni kdorkoli: s pisanjem v različnih nemških časnikih in revijah uživa sloves vodilnega književnega kritika, zares na široko pa je zaslovel na televiziji, najbolj s serijo Literarnih kvartetov (Das Literarische Quartett) na drugem nemškem programu (ZDF). Bile so to svojevrstne, dobro uro trajajoče oddaje, posvečene izključno pogovorom o knjigah in književnosti. Reich-Ranicki jih je vodil s svojo značilno provokativno elokvenco trinajst sezon (med marcem 1988 in decembrom 2001) in z njimi kot popstar in ›literarni papež‹ v veliki meri diktiral vsebino in značaj literarnega življenja na Nemškem.«
Tako Reich-Ranickega opiše Andrej Inkret v spremni besedi pretresljive in tudi zmagoslavne avtobiografije Moje življenje. Zakaj zmagoslavne?

objavljeno v rubriki: Poteze

12.06.2013

Spomini Mauricea Béjarta v slovenščini so najboljša napoved gostovanja Béjart Balleta iz Lozane v Ljubljani »

V teh dneh, ko sonce nekako le zmaguje v boju s hladom, se zdi, da gre tudi svetu ›na ples‹. Ne le v prenesenem smislu, ampak zares. Prav pred nekaj dnevi (29. maja) se je namreč baletni svet z imenitnimi gala nastopi poklonil stoti obletnici premiere baleta Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega (tega dne leta 1913 ga je v pariškem Gledališču na Elizejskih poljanah predstavil Ruski balet znamenitega Sergeja P. Djagileva v koreografiji Vaclava F. Nižinskega). Na istem odru so tokrat prikazali najprej prvotno izvedbo iz leta 1913, nato pa še ›novo‹ Posvetitev pomladi po zamislih berlinske koreografije Sashe Waltz.
Eno najznamenitejših poznejših koreografij tega baleta je pred več kot petdesetimi leti podpisal Maurice Béjart (1927–2007) in njegova baletna skupina je z izvedbo Posvetitve pomladi zaslovela po vsem svetu. Še veliko več o tem baletu pa tudi o mnogih drugih izvemo iz Béjartove (prve) avtobiografske knjige Trenutek v življenju drugega, ki je – v prevodu Marjana Poljanca in s spremno besedo dr. Henrika Neubauerja – pravkar prišla iz tiskarne na knjižne police.

objavljeno v rubriki: Poteze

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.