Novica

Nostalgični par, ki mu ni para – Durrell in Woolf hkrati v zbirki Nostalgija

18.07.2011

Nova Modrijanova zbirka Nostalgija je bogatejša za dva nova naslova – pravkar sta izšla Temni labirint in Flush. V nasprotju z nekaterimi starejšimi romani v zbirki tadva podpisujeta avtorja, ki ju slovenski bralci dobro poznajo – slavna in tudi pri nas priljubljena britanska književnika Lawrence Durrell in Virginia Woolf.
Več o vsebini romanov – prevedli sta ju Marjeta Gostinčar Cerar in Jana Unuk – preberite v predstavitvah, k nakupu in branju pa naj vas nagovorimo še s prvim odstavkom iz spremnih besed Sete Knop in Jane Unuk. Skratka: če boste želeli kupiti le enega od njiju, vas čaka težka odločitev.

_______

»So pisatelji, ki bi jih lahko imenovali pisatelje ene same knjige. Tak pisatelj je videti Lawrence Durrell. In ta knjiga je Aleksandrijski kvartet. Tako bi bilo mogoče na kratko povzeti nekaj prvih vtisov o Durrellu. To je seveda začetek, ki bralcu jemlje pogum, ko pa je pred njim očitno neka druga knjiga tega avtorja; začetek, ki ga je treba umestiti v prostor in čas, ne da bi pripisovali preveliko ali premajhno težo zgoraj navedenemu dejstvu, ki je neizpodbitno: Lawrence Durrell je zaslovel in ohranil sloves prav s svojim monumentalnim Aleksandrijskim kvartetom, ki smo ga nedolgo po izidu (v rekordnih šestih letih po izidu prvega dela Justine leta 1957 in le leto dni po izidu celotne tetralogije leta 1962!) dobili tudi v slovenskem prevodu. Justine je izšla natanko desetletje po romanu Cefalű (1947), kakor se je prvotno imenoval Temni labirint, ki je pred nami in je pod novim imenom prvič izšel leta 1958 – založniški domislek v zvezi s spremembo imena naj bi verjetno, zdaj ko je avtor zaslovel, oživil prodajo tega njegovega zgodnejšega dela, ki ni vzbudilo tolikšnega zanimanja, in omemba skrivnostnega labirinta, pa še temnega za povrh, je očitno obetala več uspeha kot preprosto krajevno ime.« (Seta Knop: Nič ni to, kar se zdi: ko krava postane Minotaver)

_______

»Ko vzamemo v roke Flusha, kratki biografski roman o življenju koker španjela Elizabeth Barrett Browning iz leta 1933, se takoj zavemo, da beremo lahkotnejše, vedrejše in tudi preprostejše besedilo, kot smo jih sicer vajeni izpod peresa angleške romanopiske Virginie Woolf, ene najpomembnejših predstavnic angleškega in evropskega modernizma, ki poleg Jamesa Joycea velja za začetnico literarnega postopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico feminističnega pisanja. Gotovo pa bo ta drobni literarni biser z doživetimi opisi srečnih in težkih trenutkov iz življenja psička angleške romantične pesnice, v letih njunega ubranega in obojestransko osrečujočega druženja razpete med vegetiranje v bolniški sobi in pustolovščino, osvojil srca tistih bralcev, ki si z njo delijo ljubezen do psov.« (Jana Unuk: Flush, ali življenjepis koker španjela med resnično zgodbo in fikcijo)

objavljeno v rubriki: Nostalgija

Sorodne novice

na vrh strani

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

26.02.2014

»Slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« – Noči v cirkusu »

Priljubljena angleška pisateljica Sarah Waters je v predgovoru k romanu Noči v cirkusu rojakinje Angele Carter zapisala: »Pisanje Angele Carter je slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« Sarah Waters je avtorica petih romanov, šesti izide avgusta, kar štirje, Mali neznanec, Žeparka, Okušanje žameta in Privlačnost, pa so prevedeni v slovenščino.
Angela Carter, vsestranska in v Veliki Britaniji zelo čislana umetnica, ki je leta 1992, pri komaj 52 letih, umrla zaradi pljučnega raka, je verjetno najvplivnejša angleška avtorica feministične literature v prejšnjem stoletju. Toda za slovenske bralce je tako rekoč neznanka; Noči v cirkusu so namreč njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Angela Carter je po študiju angleške književnosti v Bristolu pisala za različne časopise, literarno ustvarjanje pa ji je kmalu prineslo nagrado Somerseta Maughama, ki ji je omogočila potovanje na Japonsko. Tam je ostala dve leti, pozneje pa še veliko potovala po Aziji, Evropi in Ameriki. V sedemdesetih in osemdesetih letih je delala na več univerzah v Veliki Britaniji in Avstraliji ter pisala. Rak jo je ujel pri pisanju nadaljevanja romana Jane Eyre Charlotte Brontë.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

08.08.2012

V primeru Gustava Flauberta je »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.

objavljeno v rubriki: Nostalgija