Novica

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga

17.12.2016

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.
V pričujočem romanu je cela galerija likov, ki nakazujejo resnične osebe, vendar nepoznavanje resničnega ozadja ne ovira sodobnega bralca, saj so teme, ki jih obravnava, univerzalne: ljubezen, nemožnost ljubezni, spone in pričakovanja družbe, vprašanje morale in osamljenost, »neozdravljiva osamljenost duše«. Roman je tudi kronika tedanjega časa. Vendar je vse to pretežno le ozadje za ljubezensko zgodbo, ki se izkaže za tragično.

Roman je izšel v zbirki Nostalgija, prevedla ga je Danni Stražar, spremno besedo pa je napisala Mita Gustinčič Pahor.

Resna igra je pred kratkim dobila tudi novo filmsko podobo. Leta 1945 je film po tem romanu posnel švedski režiser Rune Carlsten, letos pa ga je na ekran prenesla švedska režiserka Pernilla August (1958), sicer mnogo bolj znana kot igralka. Nastopila je v številnih televizijskih filmih in nadaljevankah, igrala je v filmu Fanny in Alexander (1982) Ingmarja Bergmana in celo v prvih dveh Vojnah zvezd Georgea Lucasa, v Grozeči prikazni (1999) in Napadu klonov (2002). Pod njeno režisersko taktirko nastaja tudi zelo priljubljena danska televizijska serija Zapuščina, v njej Pernilla August tudi igra (Karin).
Film Resna igra je bil prvič prikazan februarja na filmskem festivalu v Berlinu, na festivalu v Cabourgu (Francija) je bil nominiran za grand prix.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

Sorodne novice

na vrh strani

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

26.02.2014

»Slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« – Noči v cirkusu »

Priljubljena angleška pisateljica Sarah Waters je v predgovoru k romanu Noči v cirkusu rojakinje Angele Carter zapisala: »Pisanje Angele Carter je slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« Sarah Waters je avtorica petih romanov, šesti izide avgusta, kar štirje, Mali neznanec, Žeparka, Okušanje žameta in Privlačnost, pa so prevedeni v slovenščino.
Angela Carter, vsestranska in v Veliki Britaniji zelo čislana umetnica, ki je leta 1992, pri komaj 52 letih, umrla zaradi pljučnega raka, je verjetno najvplivnejša angleška avtorica feministične literature v prejšnjem stoletju. Toda za slovenske bralce je tako rekoč neznanka; Noči v cirkusu so namreč njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Angela Carter je po študiju angleške književnosti v Bristolu pisala za različne časopise, literarno ustvarjanje pa ji je kmalu prineslo nagrado Somerseta Maughama, ki ji je omogočila potovanje na Japonsko. Tam je ostala dve leti, pozneje pa še veliko potovala po Aziji, Evropi in Ameriki. V sedemdesetih in osemdesetih letih je delala na več univerzah v Veliki Britaniji in Avstraliji ter pisala. Rak jo je ujel pri pisanju nadaljevanja romana Jane Eyre Charlotte Brontë.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

08.08.2012

V primeru Gustava Flauberta je »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

14.11.2011

Po več kot 30 letih v slovenščini še drugi roman Antala Szerba »

Podróżny i światło księżyca (1959), Der Wanderer und der Mond (1974), Le voyageur et le clair de lune (1992), Il viaggiatore e il chiaro di luna (1999), El viajero bajo el resplandor de la luna (2000), Journey by Moonlight (2001), Reise im Mondlicht (2003), Reis bij maanlicht (2004). To so prevodi najbolj znanega romana madžarskega pisatelja in književnega zgodovinarja Antala Szerba (1901–1945) Potnik in mesečina (Utas és holdvilág, 1937). Čeprav velja roman tudi za enega najpomembnejših madžarskih romanov 20. stoletja, ga je Evropa spoznala zelo pozno, prevodi v velike jezike – španščino, angleščino, francoščino – so začeli izhajati šele konec 20. stoletja. Zelo pomemben je zlasti prevod v angleščino, ki je na lepoto Szerbovega pisanja ne nazadnje spomnil tudi nas.

objavljeno v rubriki: Nostalgija