Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

Sorodne novice

na vrh strani

18.07.2011

Nostalgični par, ki mu ni para – Durrell in Woolf hkrati v zbirki Nostalgija »

Nova Modrijanova zbirka Nostalgija je bogatejša za dva nova naslova – pravkar sta izšla Temni labirint in Flush. V nasprotju z nekaterimi starejšimi romani v zbirki tadva podpisujeta avtorja, ki ju slovenski bralci dobro poznajo – slavna in tudi pri nas priljubljena britanska književnika Lawrence Durrell in Virginia Woolf.
Več o vsebini romanov – prevedli sta ju Marjeta Gostinčar Cerar in Jana Unuk – preberite v predstavitvah, k nakupu in branju pa naj vas nagovorimo še s prvim odstavkom iz spremnih besed Sete Knop in Jane Unuk. Skratka: če boste želeli kupiti le enega od njiju, vas čaka težka odločitev.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

08.06.2011

Nostalgija četrtič: Prepovedano kraljestvo Jana Jacoba Slauerhoffa »

Če bi še včeraj v slovenski prevodni literaturi odprli predal z napisom »nizozemska književnost«, bi bila vrzel mnogo večja, kot je danes, ob izidu romana Prepovedano kraljestvo, enega od dveh, ki ju je znameniti nizozemski pesnik in pisatelj Jan Jacob Slauerhoff (1898–1936; na sliki z ženo Darjo Collin leta 1934) objavil do svoje zgodnje smrti (tretji je izšel postumno). V nizozemski literarni zgodovini Slauerhoff zaseda pomembno mesto zlasti kot pesnik: izdal je kar deset pesniških zbirk.
Na Prepovedano kraljestvo (Het verboden rijk) nas je opozorila in ga tudi prevedla Martina Soldo, tudi poznavalka in velika občudovalka njegove poezije. Spremno besedo je napisala Mateja Seliškar Kenda.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

16.05.2011

Tretja knjiga v zbirki Nostalgija – Shiralee D'Arcyja Nilanda »

Zbirka Nostalgija je bogatejša za novo knjigo: Shiralee avstralskega pisatelja D'Arcyja Nilanda. Starejši bralci bodo v njej prepoznali literarno predlogo za britanski film The Shiralee, ki ga je leta 1957 posnel Leslie Norman s Petrom Finchem v glavni vlogi (na sliki je detajl izvirnega plakata), še z večjim odmerkom nostalgije pa utegne knjiga navdati tiste, ki se spominjate istoimenske televizijske serije iz osemdesetih let, ki so jo posneli Avstralci in v kateri je blestel Brian Brown. Bržkone se spominjate tudi male nabrite Buster, dekletca s pšeničnima kitkama, ki ga je upodobila Rebecca Smart.
Pisatelja tako uspešne ekranske priredbe rade zasenčijo, še posebej, če je njegovo ime gledalcem neznano kot v tem primeru.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

04.03.2011

Mário de Sá-Carneiro v zbirki Nostalgija »

Modrijanova najnovejša zbirka Nostalgija je bogatejša za novo delo. Po obsežnem romanu Ayn Rand Mi, živi, ki je bilo objavljeno konec leta 2010, je zdaj pred nami Lucijeva izpoved, kratki roman Mária de Sá-Carneira, portugalskega pesnika in pisatelja, čigar ime je doslej poznala le peščica slovenskih literarnih poznavalcev (na sliki je detajl skulpture v Parku pesnikov [Parque dos Poetas, Oeiras] na Portugalskem).

objavljeno v rubriki: Nostalgija