E-novice

Novica

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija

24.12.2015

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti. Novela je vredna branja »tudi zaradi zoprnih podobnosti takratnega in današnjega vzdušja. Da se zgodovina v svojih slabih plateh ponavlja, je preprosto neuspeh človeštva. Dan v življenju Leonidasa Tachezyja senči slutnja vojne, ne da bi avtor v ospredje postavljal kake ključne zgodovinske dogodke ali imena.« Ob tem se nam zelo prepričljivo izrisuje tudi brezznačajnost uradniške elite, ki v pisarnah neodgovorno operira, ne zavedajoč se posledic.
Danes vemo, kaj se je pripravljalo v predvojni antisemitski atmosferi. Kaj bi se zgodilo, če bi bili na čelu družbe takrat drugi ljudje? Vsekakor se lahko vprašamo tudi, kdo bi bilo Leonidas, če bi se odločil za drugačno življenje, in ne za prilagoditev, ki jo je izbral. Žal nam je Leonidasa, da ni sprejel največjega izziva, ki ga ima človek, in ga formira v osebnost, toda –»Leonidas ne potrebuje moralke. In kdor ga obsoja, ta ne ve, kaj je življenje.«
Roman je prevedla Anja Naglič.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

Sorodne novice

na vrh strani

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Nostalgija

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Nostalgija