Nostalgija

Razvrsti po: datumu objave abecedi

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Nostalgija

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

26.02.2014

»Slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« – Noči v cirkusu »

Priljubljena angleška pisateljica Sarah Waters je v predgovoru k romanu Noči v cirkusu rojakinje Angele Carter zapisala: »Pisanje Angele Carter je slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« Sarah Waters je avtorica petih romanov, šesti izide avgusta, kar štirje, Mali neznanec, Žeparka, Okušanje žameta in Privlačnost, pa so prevedeni v slovenščino.
Angela Carter, vsestranska in v Veliki Britaniji zelo čislana umetnica, ki je leta 1992, pri komaj 52 letih, umrla zaradi pljučnega raka, je verjetno najvplivnejša angleška avtorica feministične literature v prejšnjem stoletju. Toda za slovenske bralce je tako rekoč neznanka; Noči v cirkusu so namreč njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Angela Carter je po študiju angleške književnosti v Bristolu pisala za različne časopise, literarno ustvarjanje pa ji je kmalu prineslo nagrado Somerseta Maughama, ki ji je omogočila potovanje na Japonsko. Tam je ostala dve leti, pozneje pa še veliko potovala po Aziji, Evropi in Ameriki. V sedemdesetih in osemdesetih letih je delala na več univerzah v Veliki Britaniji in Avstraliji ter pisala. Rak jo je ujel pri pisanju nadaljevanja romana Jane Eyre Charlotte Brontë.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

03.07.2013

»S celotnim plemenom za lepšim vremenom« – iz deževne, mrke Anglije na sončni, živahni Krf  »

Predstavljajte si, da vas vreme zares tako zelo razjezi, da se odločite preseliti. Ne s trebuhom za kruhom, temveč »s celotnim plemenom za lepšim vremenom« – iz deževne, mrke Anglije na sončni, živahni Krf, poln sladkih grozdov in fig ter oblit s toplo sinjo modrino čistega morja? Zveni kot pustolovščina iz knjige, recimo, Marka Twaina – pa vendar se je zares zgodilo: Durrellovi so rekli bobu bob in dežju zbogom ter se za pet let preselili v deželo, v vseh ozirih zelo drugačno od Anglije, precej pa tudi od njihovega prvotnega prebivališča v Indiji. Na Krfu so našli vse, kar so si želeli, in še več: mati se je zakopala v zelenjavo in cvetlice, Larry, najstarejši sin, se je predal svoji strasti do branja in pisanja – in v resnici je Lawrence Durrell postal slaven pisatelj – Leslie je še naprej navdušeno izvajal svoje lovske pohode, Margo se je končno do grla nasončila, najmlajši, Gerald (Gerry), pa je postal pravi mali zoolog.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

13.12.2012

Neskončno privlačna skrivnost ob neskončno prijetnih večerih »

Na kaj pomisli večina ljudi, ko sliši za Hanging Rock, »Visečo skalo«, ali, natančneje, za »Piknik pri Hanging Rocku«? Najbrž na nepozabni Weirjev film iz leta 1975, enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. A zunaj Avstralije morda več gledalcev ve, kdo je avtor glasbene teme* v filmu, kakor pa to, da je film posnet po romanu Piknik pri Hanging Rocku, ki ga je sedem let prej objavila avstralska pisateljica Joan Lindsay (1896–1984). Njen opus bi lahko glede na dolgost njenega življenja opisali kot skromen, ko ne bi bilo vmes tudi tega čudovitega romana. Skrivnostna zgodba o izginotju učiteljice in gojenk podeželskega kolegija na valentinovo leta 1900 buri domišljijo še danes in morda zato ne deli usode številnih drugih, tako rekoč že klasičnih del iz 60. in 70. let, ki so utonila v pozabo in se ne prevajajo in ne ponatiskujejo več.
Piknik pri Hanging Rocku je v slovenščini izšel šele 45 let po izvirniku.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

08.08.2012

V primeru Gustava Flauberta je »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

09.05.2012

Vznikanje in naraščanje grozljivega pod površjem krhkega dekliškega sveta »

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

objavljeno v rubriki: Nostalgija