E-novice

Nostalgija

Razvrsti po: datumu objave abecedi

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Nostalgija

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

26.02.2014

»Slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« – Noči v cirkusu »

Priljubljena angleška pisateljica Sarah Waters je v predgovoru k romanu Noči v cirkusu rojakinje Angele Carter zapisala: »Pisanje Angele Carter je slavje besed – slavje jezika in vseh čudovitih reči, ki jih z jezikom lahko storimo.« Sarah Waters je avtorica petih romanov, šesti izide avgusta, kar štirje, Mali neznanec, Žeparka, Okušanje žameta in Privlačnost, pa so prevedeni v slovenščino.
Angela Carter, vsestranska in v Veliki Britaniji zelo čislana umetnica, ki je leta 1992, pri komaj 52 letih, umrla zaradi pljučnega raka, je verjetno najvplivnejša angleška avtorica feministične literature v prejšnjem stoletju. Toda za slovenske bralce je tako rekoč neznanka; Noči v cirkusu so namreč njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Angela Carter je po študiju angleške književnosti v Bristolu pisala za različne časopise, literarno ustvarjanje pa ji je kmalu prineslo nagrado Somerseta Maughama, ki ji je omogočila potovanje na Japonsko. Tam je ostala dve leti, pozneje pa še veliko potovala po Aziji, Evropi in Ameriki. V sedemdesetih in osemdesetih letih je delala na več univerzah v Veliki Britaniji in Avstraliji ter pisala. Rak jo je ujel pri pisanju nadaljevanja romana Jane Eyre Charlotte Brontë.

objavljeno v rubriki: Nostalgija

08.08.2012

V primeru Gustava Flauberta je »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.

objavljeno v rubriki: Nostalgija