E-novice

Novica

Večernica 2015 Vladimirju P. Štefanecu za roman Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov

22.09.2015

»Držim pesti, da bo tale knjiga vsaj malo premaknila vaš pogled na svet ali za kanček omilila medgeneracijski prepad!« je na spletni strani Dobre knjige maja 2015 zapisala knjižničarka Katra Hribar Frol h knjigi Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov. Pesti so pomagale: tedaj se je mladinski roman Vladimirja P. Štefaneca odpravil na pravi mali pohod pomembnih priznanj: maja je bila knjiga nominirana za nagrado Desetnica, julija pa jo je Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje skupaj s Povestjo o dobrih ljudeh Miška Kranjca predpisala učencem 8. in 9. razreda, ki bodo v šolskem letu 2015/16 za priznanje tekmovali. Ko je predsednik Državne komisije dr. Igor Saksida nagovoril kolegice, kolege ter mentorice in mentorje v Skupnih izhodiščih in glavnih poudarkih priprave na tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje 2015/2016, je tudi on na svojstven način pozval k »premikanju pogleda na svet«: »Za začetek ne dvigajmo obrvi, glasu in pesti zaradi naslova drugega besedila, ampak besedilo temeljito preberimo … /…/ Glavna junakinja deluje uporniško, kritično do družbe, krivic, hinavščine in vseh mogočih stereotipov. Niso njene vrednote to, o čemer se je treba – morda vedno več in poglobljeno – pogovarjati pri bralnem dogodku?«

Julija se je knjiga uvrstila tudi med finaliste za nagrado Večernica, ki jo časopisno podjetje Večer podeljuje od leta 1997. Poleg Punk čarovnice so v izbor prišli še romana Iskanje Eve Damijana Šinigoja in Samotni bralec Marije Švajncer, pesniška zbirka Domače naloge Petra Svetine ter knjiga Jaz, Franci Grdi Dima Zupana. Zdaj pa je znan tudi lavreat. Petčlanska žirija (Igor Saksida, Aleš Debeljak, Petra Vidali, Maja Logar, Tone Obadič) je za najboljše lansko delo s področja mladinskega in otroškega leposlovja razglasila ravno Punk čarovnico.

Kanček zaslug za končno podobo romana o najstnici Daši in njenem iskanju identitete, ob čemer se razkrivajo nekatere anomalije današnje družbe, pa ima poleg avtorja še nekdo. Štefanec je v intervjuju v Bukli razkril, da je bilo dejstvo, da živi s svojo hčerko, odločilno za nastanek knjige, poleg tega pa je bila ta resnična »Daša« tudi njegova občasna sodelavka in prva recenzentka. Nič čudnega torej, da jezik zgodbe »pritiče najstniškemu načinu razmišljanja in izražanja, z ne pregostim analiziranjem, a še vedno razmišljajoče-čustvenim patosom, umeščenim nekje med ne bom in moram,« kot pravi Jasna Vombek v oceni knjige v reviji Literatura (279–280/XXVI, september/oktober 2014). In dodajmo: nemara je knjiga zato še toliko bolj prepričljiva.

Podelitev nagrade, ki ni zgolj častna, ampak je vredna 3000 evrov, bo 24. septembra na tradicionalnem Srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti.

Avtorju iskreno čestitamo!

Iz utemeljitve:

Vladimir P. Štefanec je napisal zanimiv roman o medgeneracijskih razlikah, sporih in iskanju boljšega sveta (predvsem na ravni neposrednih medčloveških odnosov) – brez vsiljive recepture za srečno odraščanje. Po avtorjevih besedah je prav iskanje identitete ter razmislek o svetu in samem sebi pomemben vidik branja – zato je delo napisano »tudi zaradi vseh mladih, ki si v naši vse bolj konformistični in uniformni družbi še upajo biti drugačni in svojo drugačnost tudi izpostaviti.« (Večer, 15. julij 2015). – To pa je sporočilo, ki presega ozko začrtane meje mladinske književnosti in lahko nagovori tudi odraslega bralca.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Nagrade

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade

14.01.2016

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic »

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«

objavljeno v rubriki: Nagrade