E-novice

Novica

Ruski bralci so za eno od letošnjih ›velikih knjig‹ ponovno izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke

08.12.2016

Najvidnejši sodobni slovenski pisatelj? O tem ni dvoma, izmed sto vprašanih bi jih najbrž 99 izbralo Draga Jančarja. Gotovo bi bilo več zadrege, če bi se bilo treba odločiti za ruskega pisatelja, morda bi pomislili na Makanina, Pelevina, Vodolazkina, Šiškina ... In če bi nas kdo povprašal o ruskih pisateljicah?

Iz ruske književnosti, ene največjih in najbolj bogatih na svetu, izide v Sloveniji zaskrbljujoče malo prevodov. Podatki, ki jih o slovenski založniški produkciji objavlja NUK, pravijo, da jih je leta 2015 izšlo samo osem – za primerjavo: založniki smo v tem letu izdali 401 knjigo angleške književnosti! –, zato ne more presenečati, da imamo na voljo le dva prevoda del najpomembnejše ruske pisateljice Ljudmile Ulicke. Za drugo, novelo Sonjica, smo letos poskrbeli pri Modrijanu, in najbrž je to eden izmed dveh prevodov iz ruščine, ki ju navajajo začasni podatki za leto 2016.

Ljudmila Ulicka se je rodila leta 1943 v kraju Davlekanovo v Baškiriji, odraščala je v Moskvi in se po študiju biologije zaposlila v genetskem laboratoriju. Ker je sodelovala z avtorji samizdata, je dobila odpoved, zatem se je posvetila gledališču in pisateljevanju. Mednarodni sloves ji je prinesla že Sonjica – zanjo je prejela nagrado Médicis –, potem so se nagrade kar nizale, od ruskega bookerja (2001) do avstrijske državne nagrade za evropsko književnost (2014).
Najbrž pa za ruskega književnika ni večje časti, kot je ›velika knjiga‹ (Большая книга). To rusko literarno nagrado je ustanovil Center za podporo nacionalne literature. Podeljujejo jo od leta 2006, ko je prvo nagrado dobil Dmitrij Bikov (nagrado prejmejo trije književniki, in to v skupni vrednosti 5,5 milijona rubljev), že leto pozneje pa je pripadla Ljudmili Ulicki za roman Daniel Stein, prevajalec. Letos je bila Ulicka prav tako med nominiranci za veliko knjigo, prejela pa je tretjo nagrado (prvo ji je ›speljal‹ Leonid Juzefovič, tokrat že drugič zmagovalec, z romanom Zimska pot; drugo nagrado je prejel Jevgenij Vodolazkin za roman Letalec).
Ljudmila Ulicka je ruske bralce prepričala še večkrat, saj je bila že prvo leto sodobitnica ›nagrade za priljubljenost med bralci‹, enako kot leta 2006 pa je v tej kategoriji zmagala tudi letos. Glasovanje namreč poteka tako, da so nominirane knjige (širši izbor) določen čas brezplačno dostopne na več spletnih platformah, bralci pa nazadnje svoj najljubši roman ›všečkajo‹ na Facebooku. Seštevek teh glasov pokaže, kateri roman je najbolje zadel okus in žilico najširšega bralskega občinstva, ne le peščice izbrancev strokovnih žirij. Zato se je te ›plebiscitarne‹ podpore ruskih bralcev zelo razveselila avtorica letošnjega zmagovalnega romana Jakobova lestev: »V življenju sem prejela že veliko nagrad, nekaterih bolj, drugih manj odmevnih. Seveda je prijetno, kadar nagrado pospremi tudi na primer denarna nagrada, kako da ne. V tem primeru sem ob nagradi bralcev posebej počaščena, saj se zavedam, da so zanjo večinoma glasovali mladi ljudje: to je njihova pot v literaturo,« je povedala Ulicka ob podelitvi letošnjih ›velikih knjig‹.
Roman Jakobova lestev (2015) je družinska kronika, ki popisuje veliko število likov. V središču zgodbe je usoda intelektualca Jakoba Oseckega, rojenega ob koncu 19. stoletja, in njegove vnukinje, gledališke umetnice Nore. V začetku 21. stoletja Nora naleti na pisma, ki sta si jih pošiljala Jakob in njena babica Marija, in v arhivih KGB pridobi dostop do njegovega dosjeja. Zametki romana so zrasli okoli pisem iz avtoričinega osebnega arhiva.
Slavnostna razglasitev treh dobitnikov letošnje velike knjige in treh nagrajencev po izboru bralcev je bila 6. decembra; tradicionalno jo pripravijo v moskovskem Domu Paškova.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Nagrade

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nagrade

29.10.2017

Roman@tportal.hr, Ksaver Šandor Gjalski in Fran Galović 2017 – tri nagrade za roman Kristiana Novaka »

Galovićeva jesen je literarni festival z več kot dvajsetletno tradicijo, ki ga konec oktobra prirejajo v Koprivnici na Hrvaškem, v čast književniku Franu Galoviću (1887–1914), rojenemu v kraju Peteranec pri Koprivnici. V sklopu tridnevnega festivala, ki ima nekaj zadnjih let tudi mednarodni značaj – letos je gostil književnike iz Slovenije, Nizozemske in Slovaške –, potekajo književna srečanja, javna branja, predstavitve knjig, okrogle mize, strokovni in znanstveni kolokviji, razstave itd., sklene pa ga razglasitev dobitnika literarne nagrade Fran Galović za najboljšo knjigo na temo domovine in/ali identitete. V soboto, 28. oktobra, so jo podelili enaindvajsetič.

Nagrado Fran Galović 2017 je prejel Kristian Novak za roman Cigan, a najlepši (Ciganin, ali najljepši, 2016). To je že njegova tretja nagrada letos: julija je dobil – že drugič – nagrado roman@tportal.hr, istega dne kot Galovićevo pa je z literarne prireditve Dnevi Ksaverja Šandorja Gjalskega (Zabok) odnesel še istoimensko nagrado za najboljše prozno delo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Nagrade