Novica

Ruski bralci so za eno od letošnjih ›velikih knjig‹ ponovno izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke

08.12.2016

Najvidnejši sodobni slovenski pisatelj? O tem ni dvoma, izmed sto vprašanih bi jih najbrž 99 izbralo Draga Jančarja. Gotovo bi bilo več zadrege, če bi se bilo treba odločiti za ruskega pisatelja, morda bi pomislili na Makanina, Pelevina, Vodolazkina, Šiškina ... In če bi nas kdo povprašal o ruskih pisateljicah?

Iz ruske književnosti, ene največjih in najbolj bogatih na svetu, izide v Sloveniji zaskrbljujoče malo prevodov. Podatki, ki jih o slovenski založniški produkciji objavlja NUK, pravijo, da jih je leta 2015 izšlo samo osem – za primerjavo: založniki smo v tem letu izdali 401 knjigo angleške književnosti! –, zato ne more presenečati, da imamo na voljo le dva prevoda del najpomembnejše ruske pisateljice Ljudmile Ulicke. Za drugo, novelo Sonjica, smo letos poskrbeli pri Modrijanu, in najbrž je to eden izmed dveh prevodov iz ruščine, ki ju navajajo začasni podatki za leto 2016.

Ljudmila Ulicka se je rodila leta 1943 v kraju Davlekanovo v Baškiriji, odraščala je v Moskvi in se po študiju biologije zaposlila v genetskem laboratoriju. Ker je sodelovala z avtorji samizdata, je dobila odpoved, zatem se je posvetila gledališču in pisateljevanju. Mednarodni sloves ji je prinesla že Sonjica – zanjo je prejela nagrado Médicis –, potem so se nagrade kar nizale, od ruskega bookerja (2001) do avstrijske državne nagrade za evropsko književnost (2014).
Najbrž pa za ruskega književnika ni večje časti, kot je ›velika knjiga‹ (Большая книга). To rusko literarno nagrado je ustanovil Center za podporo nacionalne literature. Podeljujejo jo od leta 2006, ko je prvo nagrado dobil Dmitrij Bikov (nagrado prejmejo trije književniki, in to v skupni vrednosti 5,5 milijona rubljev), že leto pozneje pa je pripadla Ljudmili Ulicki za roman Daniel Stein, prevajalec. Letos je bila Ulicka prav tako med nominiranci za veliko knjigo, prejela pa je tretjo nagrado (prvo ji je ›speljal‹ Leonid Juzefovič, tokrat že drugič zmagovalec, z romanom Zimska pot; drugo nagrado je prejel Jevgenij Vodolazkin za roman Letalec).
Ljudmila Ulicka je ruske bralce prepričala še večkrat, saj je bila že prvo leto sodobitnica ›nagrade za priljubljenost med bralci‹, enako kot leta 2006 pa je v tej kategoriji zmagala tudi letos. Glasovanje namreč poteka tako, da so nominirane knjige (širši izbor) določen čas brezplačno dostopne na več spletnih platformah, bralci pa nazadnje svoj najljubši roman ›všečkajo‹ na Facebooku. Seštevek teh glasov pokaže, kateri roman je najbolje zadel okus in žilico najširšega bralskega občinstva, ne le peščice izbrancev strokovnih žirij. Zato se je te ›plebiscitarne‹ podpore ruskih bralcev zelo razveselila avtorica letošnjega zmagovalnega romana Jakobova lestev: »V življenju sem prejela že veliko nagrad, nekaterih bolj, drugih manj odmevnih. Seveda je prijetno, kadar nagrado pospremi tudi na primer denarna nagrada, kako da ne. V tem primeru sem ob nagradi bralcev posebej počaščena, saj se zavedam, da so zanjo večinoma glasovali mladi ljudje: to je njihova pot v literaturo,« je povedala Ulicka ob podelitvi letošnjih ›velikih knjig‹.
Roman Jakobova lestev (2015) je družinska kronika, ki popisuje veliko število likov. V središču zgodbe je usoda intelektualca Jakoba Oseckega, rojenega ob koncu 19. stoletja, in njegove vnukinje, gledališke umetnice Nore. V začetku 21. stoletja Nora naleti na pisma, ki sta si jih pošiljala Jakob in njena babica Marija, in v arhivih KGB pridobi dostop do njegovega dosjeja. Zametki romana so zrasli okoli pisem iz avtoričinega osebnega arhiva.
Slavnostna razglasitev treh dobitnikov letošnje velike knjige in treh nagrajencev po izboru bralcev je bila 6. decembra; tradicionalno jo pripravijo v moskovskem Domu Paškova.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

18.01.2017

Nagrado esAsi 2016 je prejel Ferdinand Miklavc za prevod romana Galíndez Manuela Vázqueza Montalbána »

Nagrada esAsi je priznanje za najboljši literarni prevod iz španščine v slovenščino, ki jo od leta 2008 slovenskim prevajalcem podeljuje Veleposlaništvo Španije v Sloveniji. Letos jo je podelilo petič, strokovna žirija, ki jo sestavljajo novinarka Mojca Mavec, diplomat Aljaž Gosnar, prevajalec in predstavnik Društva slovenskih književnih prevajalcev Aleš Berger in prevajalka ter predstavnica Kateder za španski jezik in književnost na Filozofski fakulteti UL Marjeta Prelesnik - Drozg, predseduje pa ji pisateljica, prevajalka in profesorica Katarina Marinčič, je izbirala med 19 prevodi del španskih in južnoameriških avtorjev, ki so izšli med letoma 2008 in 2016.

Nagrado je prejel Ferdinand Miklavc, prevajalec iz španščine, in to za prevod romana Galíndez (1990) španskega pisatelja in pesnika Manuela Vázqueza Montalbána (1939–2003). Roman smo izdali pri Modrijanu leta 2011.
Če kdo meni, da literarnih del ni mogoče povsem objektivno ocenjevati in da nagrade niso vedno merilo njihove kakovosti, glede del Vázqueza Montalbána ne more biti nobenega dvoma.

objavljeno v rubriki: Nagrade

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.06.2016

Pet najboljših slovenskih romanov, ki so v 25 letih prejeli kresnika. – V izboru tudi To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Kresnik – to smo že večkrat poudarili – je edina slovenska nagrada za roman, zaradi izdatne in premišljene promocije pa tudi eno najbolj zaželenih literarnih priznanj pri nas. Tako za avtorje kakor založbe – nobeno drugo namreč ne privabi v knjigarne toliko kupcev, to pa je, ne nazadnje (in tega se pri nas ne zavedamo dovolj), eden pomembnejših ciljev literarnih nagrad. S kresnikom nagrajeni roman postane skorajda po pravilu vsaj v mesecu po podelitvi ena najbolje prodajanih knjig v knjigarnah.
Delo bo letos nagrado podelilo šestindvajsetič, peterica finalistov je že znana. Po zgledu nekaterih uglednih tujih nagrad pa so se pri časniku odločili, da letos izberejo tudi najboljšega izmed vseh 25 doslej nagrajenih romanov.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Nagrade