E-novice

Novica

Romanopisca Katarina Marinčič in Andrej E. Skubic v peterici za petindvajsetega kresnika

23.05.2015

Točno opolnoči 23. maja je Delo na svoji spletni strani objavilo težko pričakovano novico o petih slovenskih romanih, objavljenih z letnico 2014, ki se potegujejo za kresnika 2015. Letos bo nagrada, še vedno edina za slovenski roman, podeljena petindvajsetič. Da je lani pri slovenskih založbah izšlo toliko odličnih romanov slovenskih romanopiscev – med njimi so tudi prvenci – je najbrž golo naključje, in po naključju smo ravno lani pri Modrijanu izdali kar štiri izvirne romane za odrasle.
Delova žirija najbrž že dolgo ni imela tako zahtevnega dela, tako ob prvem izboru, saj je na robu deseterice bržkone ostal marsikak izvrsten roman, še bolj pa pri izbiranju finalistov. A Modrijanov »izkupiček« je naravnost zgodovinski: polovica naše lanske domače romaneskne bere se je uvrstila v finale, med pet najboljših romanov leta 2014 – Samo pridi domov Andreja E. Skubica in Po njihovih besedah Katarine Marinčič. Ali bo kateri izmed njiju dobil petindvajsetega kresnika, bomo izvedeli v torek, 23. junija 2015, ob kresu na Rožniku v Ljubljani.

Čestitamo avtorjema!

             
          »Moj roman je nastal iz branja, iz naključnega srečanja s tremi avtobiografskimi besedili, katerih pripovedovalci so zelo različni možje, najprej v moji podzavesti, potem pa vse bolj kristalizirano, so jih povezali njihova lažnivost, prenarejanje, spreminjanje resnice in tudi neki zelo specifičen literarni talent, ne tisti za visoko literaturo, izjemno izbrušen stil, ampak primarni pripovedovalski dar.
Povezuje jih tudi konstantno stremljenje k uspehu, k drugačnemu življenju, ki ga na tri zelo različne načine izpeljejo bolj v sferi domišljije kot v resnici. Občutki ob nominaciji za kresnika so seveda lepi, že uvrstitev v deseterico in finalno peterico je za vsakega avtorja čast in je razveseljiva. Če to knjigam prinese samo deset, petnajst bralcev več, kot bi jih imele sicer, je to že nekaj vredno.« (Kresnik: Od tajkunstva do iskanja izgubljenih bližin, Delo, 23. 5. 2015)
             
          »Očitno bom moral Samo pridi domov znova prebrati, kresnik pride s takim zamikom, da knjigo vmes lahko pozabiš. To je roman o tranzicijskem tajkunstvu, o pajdaškem kapitalizmu in o tem, kaj gonja za denarjem in močjo naredi posamezniku in njegovi zasebnosti. Poziv v naslovu romana je poziv k vrnitvi v zasebnost, v kateri spet lahko postanemo ljudje.
Občutki ob nominaciji so prijetni, kresnik doživljam predvsem kot prepoznavno prireditev, ki naredi veliko za promocijo slovenskega romana, nagrada je nekaj na koncu, nekaj, kar te lahko zadene ali pa tudi ne. Veseli me, da precej ljudi spremlja nagrado, to se pozna tudi pri prodaji knjige in knjižnični izposoji. Odmevna prireditev torej.« (Kresnik: Od tajkunstva do iskanja izgubljenih bližin, Delo, 23. 5. 2015)
             
Od leta 1991, ko je bil kresnik prvič podeljen, sta bili nagrajeni samo dve pisateljici: Berta Bojetu leta 1996 in Katarina Marinčič leta 2002 (Prikrita harmonija). V obeh letih – leto 2002 je bilo zadnje, v katerem je žirija objavila samo peterico finalistov – je bila finalistka še ena pisateljica. Po dve pisateljici sta se v peterico uvrstili letos, pred tem pa še v letih 1999, 2008 in 2012. Treh pisateljic v peterici še ni bilo, v deseterico pa so se uvrstile trikrat: v letih 2012, 2013 in letos.
Andrej E. Skubic je kresnika prejel že dvakrat, leta 2000 za Grenki med in leta 2012 za Koliko si moja?. Če ga bo dobil še tretjič, bo ob Dragu Jančarju edini pisatelj s tremi kresniki. Še trikrat je bil med finalisti – v izbor za to nagrado se je torej uvrstil z vsemi šestimi romani, ki jih je napisal.
Izmed romanov, izdanih pri založbi Modrijan, je doslej prejel kresnika samo eden: To noč sem jo videl Draga Jančarja leta 2011. Še pet se jih je uvrstilo v izbor: v deseterico leta 2006 (Potovanje k Leonardi Janka Lorencija), leta 2010 (SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Boruta Goloba) in leta 2011 (Galerija na izviru Sončne ulice), v peterico pa leta 2009 (Drevo brez imena Draga Jančarja) in leta 2013 (Raclette Boruta Goloba).
Katarina Marinčič je aprila za nominirani roman prejela nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov kritiško sito, ki je bila prvič podeljena leta 2012. Če bo dobila tudi kresnika, bo druga zapovrstjo z dvema pomembnima literarnima nagradama v enem letu.
objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Nagrade

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nagrade

29.10.2017

Roman@tportal.hr, Ksaver Šandor Gjalski in Fran Galović 2017 – tri nagrade za roman Kristiana Novaka »

Galovićeva jesen je literarni festival z več kot dvajsetletno tradicijo, ki ga konec oktobra prirejajo v Koprivnici na Hrvaškem, v čast književniku Franu Galoviću (1887–1914), rojenemu v kraju Peteranec pri Koprivnici. V sklopu tridnevnega festivala, ki ima nekaj zadnjih let tudi mednarodni značaj – letos je gostil književnike iz Slovenije, Nizozemske in Slovaške –, potekajo književna srečanja, javna branja, predstavitve knjig, okrogle mize, strokovni in znanstveni kolokviji, razstave itd., sklene pa ga razglasitev dobitnika literarne nagrade Fran Galović za najboljšo knjigo na temo domovine in/ali identitete. V soboto, 28. oktobra, so jo podelili enaindvajsetič.

Nagrado Fran Galović 2017 je prejel Kristian Novak za roman Cigan, a najlepši (Ciganin, ali najljepši, 2016). To je že njegova tretja nagrada letos: julija je dobil – že drugič – nagrado roman@tportal.hr, istega dne kot Galovićevo pa je z literarne prireditve Dnevi Ksaverja Šandorja Gjalskega (Zabok) odnesel še istoimensko nagrado za najboljše prozno delo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Nagrade