E-novice

Novica

Roman Sem punk čarovnica ... nominiran za večernico in izbran za tekmovanje za Cankarjevo priznanje

15.07.2015

Maja je bil pisatelj Vladimir P. Štefanec eden izmed desetih nominirancev za desetnico. Žirijo nagrade Društva slovenskih pisateljev je nagovoril njegov mladinski romaneskni prvenec Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov, ki je lani izšel pri založbi Modrijan. Nagrada – letos prvič samo »častna« – je pripadla starejšemu kolegi, a že po dveh mesecih ima Štefanec v rokah dosti »slajšo« nominacijo, kajti za večernico, Večerovo nagrado za najboljše mladinsko delo, je nominirana le peterica. Žiranti večernice – dr. Igor Saksida (predsednik), Maja Logar, dr. Aleš Debeljak, Tone Obadič in Petra Vidali – so izbirali med več kot 50 izvirnimi leposlovnimi deli različnih zvrsti z letnico 2014 (50 jih je prispelo na razpis, žirija pa je seznam po lastni presoji še dopolnila) in se odločili tudi za Punk čarovnico Vladimirja P. Štefaneca. Razglasitev zmagovalca bo kot vsako leto oznanila posebna priloga časopisa Večer približno teden pred slovesno podelitvijo nagrade 24. septembra v Murski Soboti.

Le nekaj dni pred razglasitvijo nominacij pa je Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje objavila seznam del, ki jih bodo naši šolarji brali v šolskem letu 2015/16. Osmo- in devetošolcem, ki se bodo pomerili v znanju slovenščine, je Komisija predpisala tudi branje romana Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov. To je vsekakor dobra novica tako za mlade bralce kakor za njihove mentorje in starše, da je bila odločitev Komisije prava, pa potrjuje tudi skorajda hkratna nominacija za najuglednejšo nagrado za mladinske književnike. Čestitke pisatelju!

Knjiga, ki bi jo verjetno lahko označili kot problemsko mladinsko besedilo, ima oster družbenokritični naboj, čeprav ne posega po drastičnih socialnih situacijah, zato pa morda nosi toliko bolj univerzalno sporočilo. V zgodbi o odraščanju najstnice Daše zajame ključni proces spoznavanja, kako pomembno je prisluhniti sebi in misliti s svojo glavo, ne pa podleči diktatu večine, spotoma pa razgalja hinavščino na videz tolerantne družbe in ideološke pritiske, ki jim pot tlakuje imperativ kapitalistične doktrine. Vendar knjiga nikakor ni teoretsko učena, kot bi lahko napačno sklepali po zadnjih besedah, prav nasprotno: Dašin svet je prikazan skozi njene oči in v njenem jeziku, iskrenost in iskrivost njene pripovedi pa poleg neposredne kritične note prežema tudi svojstven humor. Pravzaprav se zgodba bere, skoraj kot bi jo pisala ona sama, in v tem je celo drobec resnice: pri nastanku romana je namreč pomembno vlogo odigrala pisateljeva hči, ki ji je roman tudi posvečen.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Nagrade

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade

14.01.2016

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic »

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«

objavljeno v rubriki: Nagrade