E-novice

Novica

Pet najboljših slovenskih romanov, ki so v 25 letih prejeli kresnika. – V izboru tudi To noč sem jo videl Draga Jančarja

04.06.2016

Kresnik – to smo že večkrat poudarili – je edina slovenska nagrada za roman, zaradi izdatne in premišljene promocije pa tudi eno najbolj zaželenih literarnih priznanj pri nas. Tako za avtorje kakor založbe – nobeno drugo namreč ne privabi v knjigarne toliko kupcev, to pa je, ne nazadnje (in tega se pri nas ne zavedamo dovolj), eden pomembnejših ciljev literarnih nagrad. S kresnikom nagrajeni roman postane skorajda po pravilu vsaj v mesecu po podelitvi ena najbolje prodajanih knjig v knjigarnah.
Delo bo letos nagrado podelilo šestindvajsetič, peterica finalistov je že znana. Po zgledu nekaterih uglednih tujih nagrad pa so se pri časniku odločili, da letos izberejo tudi najboljšega izmed vseh 25 doslej nagrajenih romanov. Spomnimo: ob 40-letnici Bookerjeve nagrade leta 2008 je bil podeljen »booker vseh bookerjev«, prejel ga je Salman Rushdie za roman Otroci polnoči; leta 2012, ob 250-letnici študija angleške književnosti na univerzi v Edinburghu, so razglasili najboljše izmed vseh literarnih del, ki so kdaj dobila spominsko nagrado James Tait Black (podeljujejo jo od leta 1919) – izbran je bil roman Noči v cirkusu Angele Carter; ob 15-letnici nagrade Orange (zdaj Baileyjeva ženska nagrada za roman) leta 2010 so bili za najboljši roman izbrani Ubežni delci Anne Michaels.

Zakaj torej ne tudi »kresnik vseh kresnikov«? Pri Delu so ta izbor povezali tudi s 25-letnico države Slovenije, »zato lahko preprosto ugotovimo, da so to najboljši romani v samostojni Sloveniji«. Kresnik je bil namreč prvič podeljen leta 1991, v letu osamosvojitve.
Pet najboljših je izbrala žirija, sestavljena iz 18 članov, vsi so bili vsaj v enem obdobju člani kresnikove žirije. »Na knjižni polici najboljših slovenskih romanov morajo zagotovo imeti svoje mesto: Kristalni čas in Otroške stvari Lojzeta Kovačiča, Katarina, pav in jezuit in To noč sem jo videl Draga Jančarja ter Čefurji raus! Gorana Vojnovića,« smo izvedeli v soboto, 4. junija. Naslov zmagovalnega romana, »srebrnega kresnika«, bo objavljen 11. junija, podelitev pa bo, ob razglasitvi najboljšega romana leta 2015, na kresno noč na Rožniku.

 
Seznam romanov, ki so prejeli kresnika (1991–2015)
Kresnikov album
 

Med avtorje najboljših romanov se je, gotovo pričakovano, uvrstil tudi Drago Jančar, in to kar z dvema romanoma. Roman To noč sem jo videl, ki smo ga leta 2010 objavili pri Modrijanu in velja za enega najbolje prodajanih in največkrat prevedenih (doslej že 12 jezikov) slovenskih romanov zadnjega desetletja, je najbolj svež v peterici, Jančar si je z njim leta 2011 prislužil tretjega kresnika.

25 let, 25 romanov, 16 pisateljev in (samo) dve pisateljici, Berta Bojetu (1996) in Katarina Marinčič (2002). Avtorji najboljših 5 v 25 letih so trije pisatelji.
Odsotnost pisateljic med nagrajenci je torej precej očitna, gre za »težavo«, ki ni posebnost niti pri nekaterih tujih in mednarodnih književnih nagradah: Nobelovo nagrado za književnost je v vsej zgodovini prejelo samo 14 pisateljic (toda po letu 2000 jih je bilo ovenčanih kar pet); najuglednejšo francosko nagrado, Goncourtovo (od 1903), sta prejela 102 pisatelja, nagrajenih pisateljic pa je samo 11. Za primerjavo: do leta 1944, ko je Goncourtovo nagrado prvič prejela ženska (Elsa Triolet), je Pulitzerjevo nagrado za književnost dobilo že 12 pisateljic; Bookerjeva nagrada (od 1969) je prišla v ženske roke 17-krat; nemško književno nagrado (od 2005) je doslej prejelo 6 pisateljic in 5 pisateljev. V Avstraliji je bila leta 2013 prvič podeljena nagrada Stella, namenjena samo pisateljicam. Pobudo zanjo je leta 2011 prevzela skupina avstralskih pisateljic, potem ko je bilo ob nominacijah za ugledno nagrado Miles Franklin jasno, da jo bo (spet) dobil pisatelj; to nagrado (ki se imenuje po ženski) je namreč od leta 1957 prejelo 27 pisateljev in samo 9 pisateljic. In, zanimivo, od leta 2012 so nagrado Miles Franklin dobile zaporedoma štiri pisateljice, pa tudi letošnja utegne pristati v ženskih rokah, kajti na nedavno objavljenem seznamu petih finalistov za nagrado 2016 so kar štiri – pisateljice.

V peterici nominiranih za kresnika 2016 sta dve pisateljici, Gabriela Babnik in Nataša Sukič. Bomo letos vendarle dobili tretjo nagrajenko?

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade

14.01.2016

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic »

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«

objavljeno v rubriki: Nagrade

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.