Novica

Pet najboljših slovenskih romanov, ki so v 25 letih prejeli kresnika. – V izboru tudi To noč sem jo videl Draga Jančarja

04.06.2016

Kresnik – to smo že večkrat poudarili – je edina slovenska nagrada za roman, zaradi izdatne in premišljene promocije pa tudi eno najbolj zaželenih literarnih priznanj pri nas. Tako za avtorje kakor založbe – nobeno drugo namreč ne privabi v knjigarne toliko kupcev, to pa je, ne nazadnje (in tega se pri nas ne zavedamo dovolj), eden pomembnejših ciljev literarnih nagrad. S kresnikom nagrajeni roman postane skorajda po pravilu vsaj v mesecu po podelitvi ena najbolje prodajanih knjig v knjigarnah.
Delo bo letos nagrado podelilo šestindvajsetič, peterica finalistov je že znana. Po zgledu nekaterih uglednih tujih nagrad pa so se pri časniku odločili, da letos izberejo tudi najboljšega izmed vseh 25 doslej nagrajenih romanov. Spomnimo: ob 40-letnici Bookerjeve nagrade leta 2008 je bil podeljen »booker vseh bookerjev«, prejel ga je Salman Rushdie za roman Otroci polnoči; leta 2012, ob 250-letnici študija angleške književnosti na univerzi v Edinburghu, so razglasili najboljše izmed vseh literarnih del, ki so kdaj dobila spominsko nagrado James Tait Black (podeljujejo jo od leta 1919) – izbran je bil roman Noči v cirkusu Angele Carter; ob 15-letnici nagrade Orange (zdaj Baileyjeva ženska nagrada za roman) leta 2010 so bili za najboljši roman izbrani Ubežni delci Anne Michaels.

Zakaj torej ne tudi »kresnik vseh kresnikov«? Pri Delu so ta izbor povezali tudi s 25-letnico države Slovenije, »zato lahko preprosto ugotovimo, da so to najboljši romani v samostojni Sloveniji«. Kresnik je bil namreč prvič podeljen leta 1991, v letu osamosvojitve.
Pet najboljših je izbrala žirija, sestavljena iz 18 članov, vsi so bili vsaj v enem obdobju člani kresnikove žirije. »Na knjižni polici najboljših slovenskih romanov morajo zagotovo imeti svoje mesto: Kristalni čas in Otroške stvari Lojzeta Kovačiča, Katarina, pav in jezuit in To noč sem jo videl Draga Jančarja ter Čefurji raus! Gorana Vojnovića,« smo izvedeli v soboto, 4. junija. Naslov zmagovalnega romana, »srebrnega kresnika«, bo objavljen 11. junija, podelitev pa bo, ob razglasitvi najboljšega romana leta 2015, na kresno noč na Rožniku.

 
Seznam romanov, ki so prejeli kresnika (1991–2015)
Kresnikov album
 

Med avtorje najboljših romanov se je, gotovo pričakovano, uvrstil tudi Drago Jančar, in to kar z dvema romanoma. Roman To noč sem jo videl, ki smo ga leta 2010 objavili pri Modrijanu in velja za enega najbolje prodajanih in največkrat prevedenih (doslej že 12 jezikov) slovenskih romanov zadnjega desetletja, je najbolj svež v peterici, Jančar si je z njim leta 2011 prislužil tretjega kresnika.

25 let, 25 romanov, 16 pisateljev in (samo) dve pisateljici, Berta Bojetu (1996) in Katarina Marinčič (2002). Avtorji najboljših 5 v 25 letih so trije pisatelji.
Odsotnost pisateljic med nagrajenci je torej precej očitna, gre za »težavo«, ki ni posebnost niti pri nekaterih tujih in mednarodnih književnih nagradah: Nobelovo nagrado za književnost je v vsej zgodovini prejelo samo 14 pisateljic (toda po letu 2000 jih je bilo ovenčanih kar pet); najuglednejšo francosko nagrado, Goncourtovo (od 1903), sta prejela 102 pisatelja, nagrajenih pisateljic pa je samo 11. Za primerjavo: do leta 1944, ko je Goncourtovo nagrado prvič prejela ženska (Elsa Triolet), je Pulitzerjevo nagrado za književnost dobilo že 12 pisateljic; Bookerjeva nagrada (od 1969) je prišla v ženske roke 17-krat; nemško književno nagrado (od 2005) je doslej prejelo 6 pisateljic in 5 pisateljev. V Avstraliji je bila leta 2013 prvič podeljena nagrada Stella, namenjena samo pisateljicam. Pobudo zanjo je leta 2011 prevzela skupina avstralskih pisateljic, potem ko je bilo ob nominacijah za ugledno nagrado Miles Franklin jasno, da jo bo (spet) dobil pisatelj; to nagrado (ki se imenuje po ženski) je namreč od leta 1957 prejelo 27 pisateljev in samo 9 pisateljic. In, zanimivo, od leta 2012 so nagrado Miles Franklin dobile zaporedoma štiri pisateljice, pa tudi letošnja utegne pristati v ženskih rokah, kajti na nedavno objavljenem seznamu petih finalistov za nagrado 2016 so kar štiri – pisateljice.

V peterici nominiranih za kresnika 2016 sta dve pisateljici, Gabriela Babnik in Nataša Sukič. Bomo letos vendarle dobili tretjo nagrajenko?

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

18.01.2017

Nagrado esAsi 2016 je prejel Ferdinand Miklavc za prevod romana Galíndez Manuela Vázqueza Montalbána »

Nagrada esAsi je priznanje za najboljši literarni prevod iz španščine v slovenščino, ki jo od leta 2008 slovenskim prevajalcem podeljuje Veleposlaništvo Španije v Sloveniji. Letos jo je podelilo petič, strokovna žirija, ki jo sestavljajo novinarka Mojca Mavec, diplomat Aljaž Gosnar, prevajalec in predstavnik Društva slovenskih književnih prevajalcev Aleš Berger in prevajalka ter predstavnica Kateder za španski jezik in književnost na Filozofski fakulteti UL Marjeta Prelesnik - Drozg, predseduje pa ji pisateljica, prevajalka in profesorica Katarina Marinčič, je izbirala med 19 prevodi del španskih in južnoameriških avtorjev, ki so izšli med letoma 2008 in 2016.

Nagrado je prejel Ferdinand Miklavc, prevajalec iz španščine, in to za prevod romana Galíndez (1990) španskega pisatelja in pesnika Manuela Vázqueza Montalbána (1939–2003). Roman smo izdali pri Modrijanu leta 2011.
Če kdo meni, da literarnih del ni mogoče povsem objektivno ocenjevati in da nagrade niso vedno merilo njihove kakovosti, glede del Vázqueza Montalbána ne more biti nobenega dvoma.

objavljeno v rubriki: Nagrade

08.12.2016

Ruski bralci so za eno od letošnjih ›velikih knjig‹ ponovno izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke »

Najvidnejši sodobni slovenski pisatelj? O tem ni dvoma, izmed sto vprašanih bi jih najbrž 99 izbralo Draga Jančarja. Gotovo bi bilo več zadrege, če bi se bilo treba odločiti za ruskega pisatelja, morda bi pomislili na Makanina, Pelevina, Vodolazkina, Šiškina ... In če bi nas kdo povprašal o ruskih pisateljicah?

Iz ruske književnosti, ene največjih in najbolj bogatih na svetu, izide v Sloveniji zaskrbljujoče malo prevodov. Podatki, ki jih o slovenski založniški produkciji objavlja NUK, pravijo, da jih je leta 2015 izšlo samo osem – za primerjavo: založniki smo v tem letu izdali 401 knjigo angleške književnosti! –, zato ne more presenečati, da imamo na voljo le dva prevoda del najpomembnejše ruske pisateljice Ljudmile Ulicke.

objavljeno v rubriki: Nagrade

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Nagrade