E-novice

Novica

Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov filmu Psi brezčasja; film je bil posnet po istoimenskem romanu

22.09.2015

Festival slovenskega filma v Portorožu je mimo, nagrade podeljene, komentarji v medijih, ki premišljujejo o videnem, živahni. Eden od razlogov za to so prav Psi brezčasja, ki so obveljali za glavno presenečenje dogodka. Film, posnet v neodvisni produkciji in postavljen v Velenje, ki nastopa kot »anonimno mesto greha«, kot se je izrazila Ana Jurca na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, je najbolj navdušil strokovno javnost in pobral nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov, pohval pa je bil deležen tudi v medijih. »Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot ›navaden gledalec‹,« je odločitev žirije (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) pospremil Zdenko Vrdlovec v Dnevniku (21. 9. 2015).
Vrdlovec je Pse brezčasja razglasil tudi za »v vsej zgodovini slovenskega filma prvo zares posrečeno kriminalko, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir«. Kar pomeni, da se je »slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ›univerzalne‹ kriminalke.« (Dnevnik, 19. 9. 2015) Ženja Leiler, ki je v bilanci letošnje celovečerne filmske bere kot edina res prepričljiva filma prepoznala Utrip ljubezni (režija Boris Petkovič) in Pse brezčasja (režija Matej Nahtigal), pa je posebej opozorila na dobro kamero in scenografijo Psov: »Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje. V filmu Psi brezčasja, ki mu uspe arhitekturno še vedno precej socialistično Velenje spremeniti v skorajda stripovsko dizajnirano, brezimno, temačno urbano džunglo, brezno greha, polno razpadajočih in mračnih hodnikov ter zadimljenih ofucanih barov, kar dosledno ustvari filmnoirovsko amtosfero.« (Delo, 21. 9. 2015)
Naj spomnimo, da je film posnet po istoimenskem romanu Zorana Benčiča, ki je skupaj z režiserjem tudi soscenarist filma; lahko torej rečemo, da gre nekaj zaslug za očitno dober film tudi dobri knjižni predlogi. Še vedno je priložnost, da se prepričate, kako je »brezno greha« videti v sami knjigi, v kateri »Benčič streže z jedrnatimi, odrezavimi in efektnimi povedmi, primerjavami, ki so v skladu z razpadajočo urbano beznico, kot sta ›nebo je imelo obraz verižnega kadilca‹ in ›popoldne je bilo mlačno kot slaba pijača‹,« kot je v oceni romana v Dnevniku (8. 7. 2011) zapisala Iva Kosmos.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Nagrade

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nagrade

29.10.2017

Roman@tportal.hr, Ksaver Šandor Gjalski in Fran Galović 2017 – tri nagrade za roman Kristiana Novaka »

Galovićeva jesen je literarni festival z več kot dvajsetletno tradicijo, ki ga konec oktobra prirejajo v Koprivnici na Hrvaškem, v čast književniku Franu Galoviću (1887–1914), rojenemu v kraju Peteranec pri Koprivnici. V sklopu tridnevnega festivala, ki ima nekaj zadnjih let tudi mednarodni značaj – letos je gostil književnike iz Slovenije, Nizozemske in Slovaške –, potekajo književna srečanja, javna branja, predstavitve knjig, okrogle mize, strokovni in znanstveni kolokviji, razstave itd., sklene pa ga razglasitev dobitnika literarne nagrade Fran Galović za najboljšo knjigo na temo domovine in/ali identitete. V soboto, 28. oktobra, so jo podelili enaindvajsetič.

Nagrado Fran Galović 2017 je prejel Kristian Novak za roman Cigan, a najlepši (Ciganin, ali najljepši, 2016). To je že njegova tretja nagrada letos: julija je dobil – že drugič – nagrado roman@tportal.hr, istega dne kot Galovićevo pa je z literarne prireditve Dnevi Ksaverja Šandorja Gjalskega (Zabok) odnesel še istoimensko nagrado za najboljše prozno delo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.