E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

14.09.2014

Prvič v zgodovini podeljevanja Sovretove nagrade objavljene tudi nominacije »

Naposled je tudi Društvo slovenskih književnih prevajalcev dognalo, kako pomembna je promocija odličnih prevodov in prevajalcev in da pot do njihovih bralcev in kupcev utirajo tudi nagrade. Poročanje o Sovretovi nagradi, najpomembnejši slovenski prevajalski nagradi, se lahko tako začne že pred podelitvijo, a le, tako kot je pri drugih književnih nagradah že običaj, če se objavljajo tudi nominacije. Društvo je ta korak prvič naredilo letos. V zadnji Bukli je objavilo imena treh prevajalcev in njihovih prevodov, ki so prišli v ožji izbor za Sovretovo nagrado 2014. »S tem poskušamo doseči večjo transparentnost pri podeljevanju nagrade, predvsem pa opozoriti javnost na več izvrstnih prevajalcev in prevodov, ki si, četudi ne bodo vsi nagrajeni, brez dvoma zaslužijo pozornost,« je zapisala Nada Grošelj, predsednica društvene komisije za nagrade in priznanja.

Med nominiranimi prevodi je tudi roman Tema irskega literarnega virtuoza Johna McGaherna (1934–2006).

objavljeno v rubriki: Nagrade

27.08.2014

Jančarjevo Drevo brez imena v angleščini, To noč sem jo videl v poljščini, pred izidom Maj, november »

Drago Jančar je naš edini pisatelj, ki mu je uspelo trikrat osvojiti nagrado Kresnik: za romane Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001) ter To noč sem jo videl (2011). Na seznamu nominirancev se je po letu 1991, ko je bila ta nagrada, še danes edino slovensko priznanje za roman, podeljena prvič, znašel prav vsak Jančarjev roman, ki ga je napisal. V izboru za kresnika so bili namreč tudi Posmehljivo poželenje (1994), Graditelj (2007) in Drevo brez imena (2009). Poleg še drugih slovenskih književnih nagrad, kot so Prešernova, Rožančeva, Grumova, je dobil še nekaj pomembnih tujih in mednarodnih nagrad.
Drago Jančar je tudi najbolj prevajani sodobni slovenski književnik, eno prevodno najuspešnejših del pa je njegov deveti in zadnji roman To noč sem jo videl, ki je pred kratkim izšel še v poljščini in romunščini.

objavljeno v rubriki: Nagrade

20.08.2014

Obsežen in kompleksen roman, ki je med makedonskimi bralci požel veliko navdušenje, zdaj tudi v slovenščini »

To pomeni, da lahko zdaj navdušenje z njimi delite tudi vi. Roman Rezervno življenje makedonske pisateljice Lidije Dimkovske, ki že od leta 2001 živi in ustvarja v Sloveniji, je namreč odslej mogoče brati tudi v slovenščini, v prevodu Aleša Mustarja.
Objavljamo izbor odzivov kritikov in bralcev na izid romana v Makedoniji leta 2012. Prepričal pa je tudi strokovno javnost – Dimkovska je za roman prejela nagrado Društva pisateljev Makedonije za najboljše prozno delo leta, nagrado Evropske unije za književnost, postala pa je tudi »osebnost leta na področju književnosti« časnika Nova Makedonija.

objavljeno v rubriki: Nagrade

13.08.2014

Filmski režiser, ki je tudi pisatelj, ali pisatelj, ki je tudi filmski režiser. Je to sploh pomembno? Roman V koži drugega je preprosto odličen »

Kako je v koži človeka, ki se včasih sprašuje, po kakšnem čudnem ključu je bil »dodeljen« svoji družini? In kako mora biti šele potem, ko ga začnejo ljudje zamenjevati z nekom drugim, nekom, ki živi precej drugačno življenje, morda tako, po katerem hrepeni prvi? Kdo je pravzaprav »prvi« in kdo »drugi«? Roman irskega pisatelja Neila Jordana Mistaken, ki ga bomo v slovenščini brali z naslovom V koži drugega – zanj je avtor prejel irsko književno nagrado – se spopada z vprašanji te vrste in obenem vzbuja vtis, da je na tem svetu mogoče vse, zlasti če živiš le nekaj metrov stran od hiše Brama Stokerja, avtorja slovitega Drakule, v okolju, v katerem ti lahko celo gredica tulipanov vzbudi kurjo polt. Zgodba, polna presenetljivih obratov, mestoma pretresljiva in občasno začinjena s srhljivostjo, je napisana s pisateljsko dovršenostjo in izpiljenim slogom, tako da nas kar preseneti, ko ugotovimo, da je njen avtor morda še bolj kot pisatelj znan in priljubljen kot režiser; med drugim je za Igro solz prejel oskarja za scenarij in nominacijo za režijo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

05.08.2014

Znanstvena kriminalka, ki na presenetljiv način oživlja v strokovnih revijah spečo zgodovino moderne medicine »

Ebola, aids, poliomielitis, tuberkuloza, lepra, kuga, kolera ... – strahotne bolezni, ki spreminjajo svet. In bogatijo svetovno književnost. Kdo ne pozna Camuseve Kuge, Mannove Čarobne gore, Márquezove Ljubezni v času kolere? Tudi med najmodernejšimi romani je najti mnogo takšnih, katerih zgodba se vrti okoli bolezni, tudi najstrašnejših kužnih bolezni v zgodovini medicine.
Prevodom Spahićevih Hansenovih otrok, Hollinghurstove Linije lepote, Rothove Nemeze, Vallejevega Brezna in še nekaterih drugih, ki so izšli v zadnjih letih, se zdaj pridružuje še Kuga & kolera francoskega pisatelja Patricka Devilla (1957), zdaj prvič predstavljenega slovenskim bralcem. A delo je – kljub zelo stvarnemu naslovu – mnogo več kot roman o boleznih. Pripoveduje namreč zgodbo velikega švicarsko-francoskega znanstvenika Alexandra Yersina, odkritelja bakterije kuge, ki je po njem dobila ime Yersinia pestis, in cepiva zoper njo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.