E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

18.10.2014

Dober nos in dobri informatorji – Kristian Novak v finalu za književno nagrado hrvaškega portala tportal.hr »

»V založbi Modrijan imajo bodisi zelo dobre hrvaške informatorje ali pa izjemen nos za kakovostne pisatelje, s potencialom, da postanejo nacionalne zvezde,« je leta 2011 v oceni romana Hotel Zagorje Ivane Simić Bodrožić zapisala Dnevnikova recenzentka Iva Kosmos. Imamo eno in drugo, je naš odgovor, in to se je izkazalo tudi letos: do romana Črna mati zemla, ki ga je lani pri zagrebški založbi Algoritam objavil hrvaški pisatelj Kristian Novak, nas je vodila »dobra informatorka«, sicer ne hrvaška, temveč naša – izvrstna poznavalka hrvaške književnosti in prevajalka dr. Đurđa Strsoglavec.
Roman Črna mati zemla, katerega prevod izide pri naši založbi prihodnje leto, se je iz predizbora za nagrado roman@tportal.hr prebil tudi v finale.

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.10.2014

Drago Jančar »preskočil« še drugo stopnico in ostal v igri za francosko nagrado Femina »

Četrtek, 9. oktober, je bil za vse, ki spremljamo literarne nagrade pri nas in po svetu, nadvse zanimiv. Izbran je bil letošnji Nobelov nagrajenec, Patrick Modiano, po letu 2008 spet Francoz. V Franciji je najbrž završalo in so druge objave morda ostale »obrobne« ... Toda ne za nas, ki smo čakali na razglasitev drugega izbora za nagrado Femina. V kategorijo »tuji roman« se je namreč uvrstil tudi Drago Jančar, in to s prevodom romana To noč sem jo videl (Cette nuit, je l'ai vue), ki ga je za pariško založbo Phébus prevedla Andrée Lück-Gaye.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.10.2014

Roman Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka je nominiran za nagrado roman@tportal.hr »

Pri založbi Modrijan se po odlične knjige radi odpravimo tudi čez eno samo mejo in ena od njih nas ločuje od Hrvaške, kjer cveti zares vrhunska literatura. Na police slovenskih knjigarn smo tako pripeljali že več imenitnih romanov hrvaških pisateljev in pisateljic, kot so Daša Drndić, Renato Baretić, Ivana Simić Bodrožić, Veljko Barbieri, Tatjana Gromača in Želimir Periš. Svoje hrvaške avtorje si prizadevamo tudi pripeljati v Ljubljano, in to nam je skoraj vedno tudi uspelo. Da izbiramo prava imena in prave knjige, pa dokazujejo tudi nagrade in nominacije. Za prevod romana Hotel Zagorje smo se odločili, še preden je avtorica zanj prejela nagrado Kiklop, Tatjana Gromača je za svoj roman Božji otročički prejela več nagrad in je bila lani nominirana tudi za nagradi roman@tportal.hr in Kiklop, kakšno nagrado pa utegne dobiti tudi lani izdani roman Kristiana Novaka Črna mati zemla, ki bo v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel drugo leto pri naši založbi.

objavljeno v rubriki: Nagrade

26.09.2014

Po šestih letih izhajanja nova podoba zbirke Bralec, Modrijanove največje literarne zbirke »

V trenutku, ko založba zasnuje novo zbirko, še sluti ne, kako dolgo bo njeno življenje. Bo izšlo deset, dvajset, petdeset naslovov? Marsikatera zbirka ugasne v letu ali dveh, nekatere ugasnejo skupaj z založbo, so pa tudi takšne, ki izhajajo desetletja.
Modrijanova zbirka Bralec je nastala leta 2008, skoraj hkrati z izidom zbirke Euroman, verjetno prve in zadnje literarne zbirke na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu in je obsegala kar 27 naslovov. Tako izjemnega dosežka ne bo lahko ponoviti, vsekakor pa je Euroman dokaz, da je mogoče.

Zbirka Bralec, katere prva knjiga je 25. ura ameriškega pisatelja Davida Benioffa – malo pozneje je v zbirki izšel še njegov odlični in za zdaj še vedno zadnji roman Mesto tatov – je literarna zbirka, v kateri izide na leto najmanj šest knjig. Pred kratkim smo poročali, da je izšla 80. knjiga v zbirki, kar je že občudovanja vredna številka – šlo je za izid romana Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske.

objavljeno v rubriki: Nagrade

21.09.2014

Roman Draga Jančarja To noč sem jo videl nominiran za francosko literarno nagrado Femina »

September je čas, ko začnejo Francozi objavljati nominacije za svoje najstarejše in najprestižnejše literarne nagrade za roman: Goncourtovo (1903), Renaudotovo (1926), veliko nagrado Francoske akademije za roman (1918), nagrado Femina (1904) in nagrado Médicis (1958). Prve tri (v oklepajih smo pripisali leto prve podelitve) še danes prejmejo samo francoski književniki, zadnji dve pa so pozneje začeli dobivati tudi avtorji tujih romanov, prevedenih v francoščino. Femino so za tuji roman prvič podelili leta 1985 – dobil jo je južnoafriški pisatelj J. M. Coetzee, pozneje tudi nobelovec (2003), nagrado Médicis pa je prvi dobil Italijan Luigi Malerba leta 1970.
Nagrado Femina bodo letos za tuji roman podelili tridesetič. Prvi izbor (najpomembnejše francoske nagrade imajo do podelitve dva ali tri izbore) je bil objavljen v petek, 19. septembra, v štirinajsterici izbranih avtorjev, katerih romani so v zadnjem letu izšli v Franciji, pa je tudi slovenski pisatelj Drago Jančar z romanom To noč sem jo videl (Cette nuit, je l'ai vue), ki ga je za pariško založbo Phébus prevedla Andrée Lück-Gaye. Izšel je 9. januarja 2014, odzivi francoske literarne kritike in bralcev pa so bili izjemni, tako da je bil roman že po štirih mesecih ponatisnjen.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.