E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

02.04.2015

Kritiško sito 2015 – med finalisti tudi Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah »

Društvo slovenskih literarnih kritikov (DSLK) bo letos četrtič izbralo najboljše slovensko literarno delo, ki je izšlo v minulem letu. »Sito«, ki ga za presejanje najboljših knjig uporabljajo literarni kritiki, je običajno najgostejše, zato si kritiške nagrade – slovenska se imenuje »kritiško sito« – zaslužijo posebno pozornost. In jo tudi dobijo, še posebej kadar je na situ toliko izvrstnih del, kolikor jih je na Slovenskem izšlo leta 2014.
Pri založbi Modrijan je bilo jeseni objavljeno delo Po njihovih besedah, četrti roman pisateljice Katarine Marinčič. Po številnih odličnih kritikah, ki smo jih prebrali, slišali in videli, nominacija za nagrado DSLK ne bi smela biti presenečenje. Na končno odločitev in razglasitev nagrade bo pisateljica počakala v družbi treh kolegic – Vesne Lemaić (roman Kokoška in ptiči), Polone Glavan (roman Kakorkoli) in Katje Perat (pesniška zbirka Davek na dodano vrednost; ta pesnica je edina v peterici, ki je to nagrado že dobila) – in pesnika Borisa A. Novaka (prvi del epa Vrata nepovrata), nagrada pa bo podeljena v sklopu Slovenskih dnevov knjige 22. aprila, dan pred objavo deseterice za 25. nagrado Kresnik.

objavljeno v rubriki: Nagrade

21.03.2015

Na širšem seznamu za nagrado Independenta za tuji roman tudi Spet je tukaj Timurja Vermesa »

Sredi marca je bil objavljen širši seznam za Independentovo književno nagrado, vredno 10.000 funtov, ki si jo pošteno razdelita avtor in prevajalec. Nagrada – pri nas primerljive ni – je po eni strani zanimiva zato, ker je ena redkih angleških nagrad, za katero se lahko potegujejo izključno tuji, »neangleški« romanopisci, po drugi strani pa je tudi odličen pokazatelj, kaj privlači založnike v Veliki Britaniji in kaj od tega je po mnenju angleških literarnih kritikov in žirantov najboljše. Pot do prevoda v angleščino ni lahka, še težja je do kakšne izmed njihovih nagrad.

objavljeno v rubriki: Nagrade

23.11.2014

Drago Jančar dobil še eno tujo nagrado za roman To noč sem jo videl – nagrado Soroptimist »

Izid Jančarjevega romana Maj, november zgodaj jeseni se je prav imenitno ujel v francosko literarno jesen. Jeseni si namreč v Franciji druga za drugo sledijo nominacije in razglasitve literarnih nagrad, pri čemer Francozi ne skoparijo s priznanji in nagradami, ki veljajo tudi tujim literatom. Seveda pa morajo biti njihova dela prevedena v francoščino, in ne dvomimo, da lahko tujemu pisatelju prinese nagrado le odličen prevod.
Drago Jančar ima srečo, da prihajajo njegova dela v roke le vrhunskim prevajalcem, vsaj za francoščino to drži kot pribito. Andrée Lück-Gaye je tako prevedla kar tri izmed štirih Jančarjevih romanov, ki so dosegli francosko bralstvo: Severni sij (2005), Zvenenje v glavi (2011) in To noč sem jo videl (2014). Zadnji je izšel januarja letos in bil po nekaj mesecih ponatisnjen, jeseni pa je vstopil na sezname francoskih nagrad, namenjenih tujim pisateljem.

objavljeno v rubriki: Nagrade

05.11.2014

To noč sem jo videl Draga Jančarja – najboljša tuja knjiga, prevedena v francoščino »

Že večkrat smo pisali, kako spretni so Francozi pri populariziranju vrhunske literature, tako domače, francoske, kakor prevodne. Imajo veliko literarnih nagrad, številne izmed njih pa na dobre knjige opozarjajo tudi z več predizbori. Tako strokovnjaki za dobro literaturo ponudijo kupcem/bralcem sezname najboljšega, kar so izdale francoske založbe, in morda tako marsikomu prihranijo trud z branjem tistega, kar se sicer dobro prodaja, a zelo verjetno nima nobene literarne vrednosti.
Francozi v primerjavi z večino drugih velikih evropskih narodov veliko prevajajo in med deli njihove prevodne književnosti najdemo tudi literarna dela slovenskih književnikov. V francoščino so prevedeni štirje romani Draga Jančarja: Severni sij (prev. Andrée Lück-Gaye, L’Esprit des Péninsules, Pariz, 2005), Katarina, pav in jezuit (prev. Antonia Bernard, Passage du Nord-Ouest, Albi, 2009), Zvenenje v glavi (prev. Andrée Lück-Gaye, Passage du Nord-Ouest, Albi, 2011) in To noč sem jo videl (prev. Andrée Lück-Gaye, Phébus, Pariz, 2014). Kmalu po izidu Zvenenja v glavi leta 2011 je Jančar prejel evropsko književno nagrado ACEL, letošnjemu izidu francoskega prevoda romana To noč sem jo videl – izšel je pri založbi Modrijan leta 2010 in bil večkrat ponatisnjen – pa so sledile nominacije za kar tri francoske nagrade.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.11.2014

Nagrado roman@tportal.hr 2014 je dobil Kristian Novak za roman Črna mati zemla »

Že lani smo sporočili, da za leto 2015 pripravljamo prevod romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Romana, ki je izšel leta 2013 pri zagrebški založbi Algoritam, niso opazili le domači bralci in literarni kritiki, temveč ga je takoj po izidu prebrala in z navdušenjem predlagala za prevod naša prevajalka Đurđa Strsoglavec. In nobeno presenečenje ni, da je Novak že začel zbirati nagrade: prva je literarna nagrada hrvaškega spletnega portala tportal.hr, ki je vredna 50 000 kun in je bila slovesno podeljena v sredo, 29. oktobra, v Dvorani Müller kina Europa v Zagrebu. Novaku je uspelo premagati kar 48 kolegov romanopiscev, v finalni izbor se je uvrstil skupaj z Borisom Perićem, Sibilo Petlevski, Andreo Pisac in Milkom Valentom.
Nagrado je letošnjemu lavreatu – Novak je že sedmi dobitnik te nagrade – izročila glavna urednica tportala Đurđica Klancir, ki je, kot so zapisali na portalu, v svojem govoru poudarila, da je tportal eden redkih splošnih medijev, ki ob poslovnem svetu in politiki posveča veliko pozornost kulturi. »Tportal si želi častiti moč pisane besede ter v svoji rubriki ›kultura‹ vsako leto znova opraviti svojevrstno rekapitulacijo letne domače romanopisne bere in tako opozoriti na tisto, kar bo iz vsakega leta ostalo napisanega za bodoče generacije,« je še dejala.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.