E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

12.09.2015

Nagrade Kiklop, ene najuglednejših hrvaških književnih nagrad, letos ne bo »

Skupščina društva Sa(n)jam knjige u Istri je pred kratkim sporočila, da nagrade Kiklop, ene najuglednejših književnih nagrad na Hrvaškem, letos ne bo. Nagrade Kiklop so na knjižnem sejmu v Pulju od leta 2004 dobivali različni hrvaški književni ustvarjalci. Nagrada je postala, kot so zapisali, »zrcalo hrvaškega založništva in književnosti.« Kategorije so se večkrat spremenile, lani jih je bilo deset: za urednika leta, prozno delo, prvenec, pesniško zbirko, esejistično delo, publicistično in popularno znanstveno delo, znanstveno delo, knjigo za otroke in mladino, prevod in oblikovanje. Podelili so tudi nagrado najboljši založbi, niso pa več nagradili tujega avtorja in življenjskega dela. A število kandidatov za nagrade je bilo v nekaterih kategorijah zelo skromno, za nagrado za esejistično delo, denimo, je bilo prijavljenih samo sedem knjig. Odločitev, da letos nagrad ne bo, zato ne preseneča.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.09.2015

Drago Jančar z romanom To noč sem jo videl v sedmerici finalistov za poljsko nagrado Angelus »

Mednarodno priznanje pisatelju Dragu Jančarju in njegovemu romanu To noč sem jo videl se v Franciji, z nagradami in nominacijami, predvsem pa z odlično prodajo, še ni končalo. Roman, za katerega je Drago Jančar leta 2011 prejel tretjega kresnika, je bil preveden že v enajst jezikov, prav te dni je izšel nemški prevod. Na Poljskem je roman Widziałem ją tej nocy izšel lani, pri založbi Czarne (Wydawnictwo Czarne) in v prevodu Joanne Pomorske, letos pa se je Jančar uvrstil med srednjeevropske pisatelje, katerih romani so nominirani za poljsko nagrado Angelus. Žirija nagrade je že marca objavila seznam 66 romanov, tako poljskih kot prevedenih v poljščino, 4. avgusta je med njimi izbrala 14 najboljših, 3. septembra pa seznam zožila na 7 romanov:

1. Jacek Dehnel, Matka Makryna (Poljska)
2. Drago Jančar, Widziałem ją tej nocy, prev. Joanna Pomorska (Slovenija)

objavljeno v rubriki: Nagrade

27.08.2015

Jančarjev roman To noč sem jo videl – Widziałem ją tej nocy – nominiran za poljsko nagrado Angelus »

Od leta 2006 poljsko mesto Vroclav podeljuje nagrado Angelus (Nagroda Literacka Europy Środkowej »Angelus«), literarno nagrado za roman srednjeevropskega avtorja. Nagrada ni po naključju povezana z Vroclavom – mesto je že stoletja srečišče različnih narodov, kultur in miselnih tokov. Nagrado namenja avtorjem iz Srednje Evrope – Poljakom in tistim, katerih romani so prevedeni v poljščino –, ki prinašajo v poljski kulturni prostor aktualne teme, ki spodbujajo k razmišljanju in poglabljajo vedenje o drugih kulturah. Sicer pa seznam dosedanjih nagrajencev pove dovolj: med njimi sta tudi Martin Pollack iz Avstrije in Svetlana Aleksijevič iz Belorusije, nagrajen je že bil Miljenko Jergović, kar pet izmed devetih nagrajenih knjig pa je prevedenih tudi v slovenščino.
Žirija nagrade je seznam romanov za nagrado leta 2015 objavila že marca – na njem je kar 66 romanov – v začetku avgusta pa je izmed njih izbrala 14 polfinalistov. Med njimi je tudi slovenski pisatelj, kdo drug kot Drago Jančar, čigar roman To noč sem jo videl (Widziałem ją tej nocy) je lani, v prevodu Joanne Pomorske, izdala ugledna poljska založba Czarne (Wydawnictwo Czarne).

objavljeno v rubriki: Nagrade

23.08.2015

V zbirki Bralec je izšel roman Kinderland Liliane Corobca, lani dobitnice vileniškega kristala »

Prvega septembra se začne jubilejni, 30. mednarodni literarni festival Vilenica. Kdo je letošnji vileniški zmagovalec, smo izvedeli že maja, manj pozornosti pa pritegne druga nagrada festivala, kristal. Njegovega dobitnika izbere mednarodna žirija – sestavljajo jo gostje vileniškega festivala – izmed avtorjev, ki so predstavljeni v zborniku in sodelujejo na literarnem branju, nagrado pa podelijo na literarni matineji na gradu Štanjel. Kristal je od leta 1987, ko so ga podelili prvič, prejelo pet slovenskih avtorjev, nazadnje, leta 2010, Goran Vojnović. Na zadnjih štirih festivalih so bili nagrajeni književniki iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine in Moldavije.
Vsako leto med festivaloma izide slovenski prevod vileniškega nagrajenca – lani je bil to madžarski pisatelj László Krasznahorkai – dobitnik kristala pa se mora zadovoljiti le z objavo krajšega besedila v zborniku. Zadnja nagrajenka, Liliana Corobca iz Moldavije, pa je ena redkih, morda celo prva »nosilka« kristala, ki je v letu po prejemu nagrade dobila tudi prevod v slovenščino. Zahvalo za to dolguje predvsem »svojemu« prevajalcu Alešu Mustarju, ki se je zavzel za prevod in izid njenega romana Kinderland v slovenščini. Izdali smo ga pri Modrijanu v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

21.07.2015

Črna mati zemla Kristiana Novaka bo tudi film – premiera bo predvidoma konec leta 2018 »

Hrvaški Tportal je pred kratkim poročal, da bo Črna mati zemla, roman Kristiana Novaka, doživel tudi filmsko adaptacijo. Roman, za katerega je Kristian Novak lani prejel književno nagrado roman@tportal.hr, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, si bo na filmskem platnu prvič mogoče ogledati predvidoma konec leta 2018. Pravice je kupila Antitalent Produkcija, pisatelj pa je na vprašanje, kako vidi svojo vlogo v tem procesu, odgovoril: »Pri vsem tem nameravam biti konstruktiven in kooperativen, kakor bom pri projektu pač potreben. Ali bom svetovalec ali bom sodeloval tudi pri scenariju, je zame pravzaprav postranska stvar. Ne pričakujem, da bi se scenaristi kompulzivno držali mojega besedila, menim, da je glavni cilj narediti močan film, a prepričan sem, da to ni mogoče zgolj s prevajanjem iz književnega v filmski medij.

objavljeno v rubriki: Nagrade