E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

07.12.2015

Modrijanov decembrski obračun 2: Nagrade, nominacije in priznanja v letu 2015 »

Kritiške nagrade niso kar tako in veseli smo lahko, da smo pred nekaj leti končno dobili tudi nagrado, ki jo za najboljše slovensko literarno delo podeljujejo kritiki. Letos je Društvo slovenskih literarnih kritikov svoje kritiško sito podelilo romanu Po njihovih besedah Katarine Marinčič, ki smo ga izdali jeseni 2014.
Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta, je časnik Delo letos podelil petindvajsetič. Ni se zgodilo prvič, da sta bila v deseterico najboljših »izvoljena« kar dva romana, ki sta izšla pri Modrijanu, prvikrat pa sta se oba uvrstila tudi v peterico. Tako sta Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in Andrej E. Skubic z romanom Samo pridi domov drug ob drugem dočakala slovesno razglasitev na Rožniku mokrega 23. junija. Najprepričljivejši je bil Andrej E. Skubic, ki si je tako že tretjič pustil nadeti na glavo kresnikov zmagovalni venec.
Mladinski romaneskni prvenec Vladimirja P. Štefaneca Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov je maja očaral žirijo za desetnico, a ne dovolj, da bi iztržil kaj več kot nominacijo, zato pa so bili pogumnejši »večerovci«, ki so roman razglasili za najboljšo izmed knjig za otroke in mladino leta 2014. Še pred večernico pa je Štefaneca prijetno presenetila tudi odločitev Državne komisije za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki je roman izbrala za branje v šolskem letu 2015/16.

objavljeno v rubriki: Nagrade

28.11.2015

Med devetimi nominirankami za nagrado Mira 2015 je tudi pisateljica in prevajalka Maja Novak »

V sredo, 25. novembra, so na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma razglasili 9 nominirank za nagrado Mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN ženskam za »izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebne drže«.
Med nominirankami je tudi pisateljica, prevajalka in kolumnistka Maja Novak, ki jo je za nagrado predlagala založba Modrijan. Maja Novak se zadnja leta ukvarja predvsem s prevajanjem in publicistiko ter manj s pisateljevanjem. Prevaja iz angleščine, francoščine, italijanščine, srbščine in hrvaščine, tako knjige za odrasle kakor za otroke in mladino, tako leposlovna kot stvarna dela. Lani je strokovna komisija za Sovretovo nagrado njen prevod romana Tema Johna Mcgaherna razglasila za enega izmed treh najuspešnejših prevodov leta.

objavljeno v rubriki: Nagrade

08.10.2015

Imamo nobelovko – Svetlana Aleksijevič, avtorica knjige Černobilska molitev »

Letošnja Nobelova nagrajenka za književnost je beloruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič. Švedsko akademijo je prepričala njena »mnogoglasna pisava, s katero je postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času«.

Svetlana Aleksijevič (roj. 1948) se je kot novinarka, dopisnica in tudi učiteljica ukvarjala z različnimi literarnimi zvrstmi (kratkimi zgodbami, eseji, reportažami). Pri tem je razvila metodo, s katero se je literarno »v največji možni meri približevala stvarnemu življenju« in tako glasove posameznikov zlagala v ›sestavljanko‹ sodobne resničnosti. ›Mali človek‹ v njenih knjigah pripoveduje o času in samem sebi; iz tega je zrasla posebna literarna zvrst: polifoni izpovedni roman, v katerem se iz malih zgodb poraja velika zgodba – zgodba o 20. stoletju.

objavljeno v rubriki: Nagrade

22.09.2015

Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov filmu Psi brezčasja; film je bil posnet po istoimenskem romanu »

Festival slovenskega filma v Portorožu je mimo, nagrade podeljene, komentarji v medijih, ki premišljujejo o videnem, živahni. Eden od razlogov za to so prav Psi brezčasja, ki so obveljali za glavno presenečenje dogodka. Film, posnet v neodvisni produkciji in postavljen v Velenje, ki nastopa kot »anonimno mesto greha«, kot se je izrazila Ana Jurca na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, je najbolj navdušil strokovno javnost in pobral nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov, pohval pa je bil deležen tudi v medijih. »Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot ›navaden gledalec‹,« je odločitev žirije (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) pospremil Zdenko Vrdlovec v Dnevniku (21. 9. 2015).
Vrdlovec je Pse brezčasja razglasil tudi za »v vsej zgodovini slovenskega filma prvo zares posrečeno kriminalko, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir«. Kar pomeni, da se je »slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ›univerzalne‹ kriminalke.« (Dnevnik, 19. 9. 2015) Ženja Leiler, ki je v bilanci letošnje celovečerne filmske bere kot edina res prepričljiva filma prepoznala Utrip ljubezni (režija Boris Petkovič) in Pse brezčasja (režija Matej Nahtigal), pa je posebej opozorila na dobro kamero in scenografijo Psov: »Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje.

objavljeno v rubriki: Nagrade

22.09.2015

Večernica 2015 Vladimirju P. Štefanecu za roman Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov »

»Držim pesti, da bo tale knjiga vsaj malo premaknila vaš pogled na svet ali za kanček omilila medgeneracijski prepad!« je na spletni strani Dobre knjige maja 2015 zapisala knjižničarka Katra Hribar Frol h knjigi Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov. Pesti so pomagale, kajti tedaj se je mladinski roman Vladimirja P. Štefaneca odpravil na pravi mali pohod pomembnih priznanj: maja je bila knjiga nominirana za nagrado Desetnica, julija pa jo je Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje skupaj s Povestjo o dobrih ljudeh Miška Kranjca predpisala učencem 8. in 9. razreda, ki bodo v šolskem letu 2015/16 za priznanje tekmovali. Ko je predsednik Državne komisije dr. Igor Saksida nagovoril kolegice, kolege ter mentorice in mentorje v Skupnih izhodiščih in glavnih poudarkih priprave na tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje 2015/2016, je tudi on na svojstven način pozval k »premikanju pogleda na svet«: »Za začetek ne dvigajmo obrvi, glasu in pesti zaradi naslova drugega besedila, ampak besedilo temeljito preberimo … /…/ Glavna junakinja deluje uporniško, kritično do družbe, krivic, hinavščine in vseh mogočih stereotipov. Niso njene vrednote to, o čemer se je treba – morda vedno več in poglobljeno – pogovarjati pri bralnem dogodku?«

objavljeno v rubriki: Nagrade

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.