Novica

Hrvaški pisatelj Kristian Novak že drugič prejel literarno nagrado roman@tportal.hr – Cigan, a najlepši

11.07.2017

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec. Leta 2014 je bil nagrajen za roman Črna mati zemla, ki smo ga že leto pozneje v prevodu Đurđe Strsoglavec objavili pri Modrijanu. Maja 2016 je pisatelj gostoval v Ljubljani.

Roman Cigan, a najlepši bi strogo žanrsko lahko opredelili kot kriminalko, z enigmo, brutalnimi umori neznancev in preiskavo, vendar bi bila taka sodba nevzdržna, pomenila bi, kot je izjavil njegov urednik, da razumemo kot kriminalko tudi, denimo, Zločin in kazen Dostojevskega.
Tematsko je – tako kot že Črna mati zemla – usmerjen k Medžimurju, le da se Novakovo mojstrsko globinsko sondiranje človekove zavesti zdaj ne odraža več v motivih otroškega sveta. Tokrat se skozi sedem poglavij izmenjujejo štirje pripovedovalci, štiri življenjske zgodbe, katerih skupni imenovalec je strah pred drugačnim. Na začetku preberemo trditev, da obstajata le dva prirojena strahova: strah pred glasnimi zvoki in strah pred padcem, vseh drugih strahov pa se naučimo z odraščanjem od bližnjih. Nekateri strahovi nas varujejo pred nevarnostjo, večina pa je tu zato, da zbija šale z našimi življenji. Strahov nas uči kultura: bati se in zato graditi okope navzven, nenehno pričakovati udar in zato biti pripravljen na obrambo, celo na nasilje – to so postulati današnjega družbenega dogovora. V imenu zaščite »naše« kulture in »naše« identitete se sprožajo alarmi, razglaša se splošna ogroženost. Roman tematizira niz dramatičnih odnosov med matično in manjšinsko (romsko) kulturo, med znano (evropsko) in neznano (bližnjevzhodno) kulturo, med domačim in begunskim prebivalstvom. Napetost pa ne raste zgolj med različnimi kulturami, marveč se drugačnost odkriva tudi znotraj lastne kulture kot tisto, kar prestopa dane norme in se ne ravna v skladu s pričakovanji večine.
Cigan, a najlepši je izjemen tudi zaradi jezikovne dovršenosti, virtuoznosti v kombiniranju narečnega in pogovornega izraza, prilagojenega pripovednim perspektivam. Prevod bo izšel pri Modrijanu.

Intervjuji:

Melita Forstnerič Hajnšek: Za prekrasnimi fasadami je gniloba, Večer, 4. 6. 2016
Magda Tušar: Intervju s Kristianom Novakom, Kulturni fokus, Prvi program, Radio Slovenija, 3. 6. 2016
Ksenija Horvat, Kristian Novak, Profil, Prvi program, TV Slovenija, 26. 5. 2016
Valentina Plahuta Simčič: Ko ti Bog da kos »črne matere zemle«, Književni listi, Delo, 18. 5. 2016

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade

14.01.2016

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic »

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«

objavljeno v rubriki: Nagrade

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

07.12.2015

Modrijanov decembrski obračun 2: Nagrade, nominacije in priznanja v letu 2015 »

Kritiške nagrade niso kar tako in veseli smo lahko, da smo pred nekaj leti končno dobili tudi nagrado, ki jo za najboljše slovensko literarno delo podeljujejo kritiki. Letos je Društvo slovenskih literarnih kritikov svoje kritiško sito podelilo romanu Po njihovih besedah Katarine Marinčič, ki smo ga izdali jeseni 2014.
Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta, je časnik Delo letos podelil petindvajsetič. Ni se zgodilo prvič, da sta bila v deseterico najboljših »izvoljena« kar dva romana, ki sta izšla pri Modrijanu, prvikrat pa sta se oba uvrstila tudi v peterico. Tako sta Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in Andrej E. Skubic z romanom Samo pridi domov drug ob drugem dočakala slovesno razglasitev na Rožniku mokrega 23. junija. Najprepričljivejši je bil Andrej E. Skubic, ki si je tako že tretjič pustil nadeti na glavo kresnikov zmagovalni venec.
Mladinski romaneskni prvenec Vladimirja P. Štefaneca Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov je maja očaral žirijo za desetnico, a ne dovolj, da bi iztržil kaj več kot nominacijo, zato pa so bili pogumnejši »večerovci«, ki so roman razglasili za najboljšo izmed knjig za otroke in mladino leta 2014. Še pred večernico pa je Štefaneca prijetno presenetila tudi odločitev Državne komisije za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki je roman izbrala za branje v šolskem letu 2015/16.

objavljeno v rubriki: Nagrade

28.11.2015

Med devetimi nominirankami za nagrado Mira 2015 je tudi pisateljica in prevajalka Maja Novak »

V sredo, 25. novembra, so na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma razglasili 9 nominirank za nagrado Mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN ženskam za »izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebne drže«.
Med nominirankami je tudi pisateljica, prevajalka in kolumnistka Maja Novak, ki jo je za nagrado predlagala založba Modrijan. Maja Novak se zadnja leta ukvarja predvsem s prevajanjem in publicistiko ter manj s pisateljevanjem. Prevaja iz angleščine, francoščine, italijanščine, srbščine in hrvaščine, tako knjige za odrasle kakor za otroke in mladino, tako leposlovna kot stvarna dela. Lani je strokovna komisija za Sovretovo nagrado njen prevod romana Tema Johna Mcgaherna razglasila za enega izmed treh najuspešnejših prevodov leta.

objavljeno v rubriki: Nagrade