E-novice

Novica

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic

14.01.2016

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«
Lucy Hughes-Hallett pogosto prestopi mejo med čisto stvarnim in fikcijskim pisanjem ter se D'Annunziu približa že skoraj na literarni način, kot da bi imeli pred seboj njegovo avtobiografijo. Skozi podoživljanje njegovih ideoloških/političnih preobrazb, ki so doživele neslaven vrhunec z njegovim kratkotrajnim zavzetjem Reke, smo hkrati priča tudi politični razburkanosti zgodnjega 20. stoletja in iz prve roke lahko spremljamo vznik fašizma. Avtorica se v knjigi Ščuka posveča tudi kultu nacionalizma in izvorom političnega ekstremizma, v središču katerih je prav karizmatični D’Annunzio: hkrati do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic. »Bil je globalni zvezdnik, ambiciozni narcis, ki se je imel za nadčloveka in ki so mu oboževalci sledili na vsakem koraku. Navduševal se je nad vsem, kar je bilo sodobno, in imel je instinkt, da je prepoznal, kaj bo postalo popularno – bil je oglaševalec lastnega ega.« (Štaudohar). In tako spretno, kot je obvladoval množice, je zapeljeval ženske. »Ko D'Annunzio ljubi žensko,« piše Isadora Duncan, »dvigne njenega duha s tega sveta v božanske pokrajine, v katerih se giblje in sije Beatrice.« Kako romantično! A legenda pravi, »da si je dal odstraniti dve rebri, da se je lahko oralno samozadovoljil. Čeprav je imel na tisoče ljubic, je bil njegov libido zanj najbolj učinkovita muza. Tudi ko je bil že star mož s steklenim očesom, je imel nenasitno erotično slo. V današnjem času bi ga poslali na zdravljenje zasvojenosti s seksom in še česa.« (Štaudohar)

Knjiga Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne izide pri Modrijanu v drugi polovici leta. Prevajalec je Andrej E. Skubic.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Nagrade

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Nagrade

29.10.2017

Roman@tportal.hr, Ksaver Šandor Gjalski in Fran Galović 2017 – tri nagrade za roman Kristiana Novaka »

Galovićeva jesen je literarni festival z več kot dvajsetletno tradicijo, ki ga konec oktobra prirejajo v Koprivnici na Hrvaškem, v čast književniku Franu Galoviću (1887–1914), rojenemu v kraju Peteranec pri Koprivnici. V sklopu tridnevnega festivala, ki ima nekaj zadnjih let tudi mednarodni značaj – letos je gostil književnike iz Slovenije, Nizozemske in Slovaške –, potekajo književna srečanja, javna branja, predstavitve knjig, okrogle mize, strokovni in znanstveni kolokviji, razstave itd., sklene pa ga razglasitev dobitnika literarne nagrade Fran Galović za najboljšo knjigo na temo domovine in/ali identitete. V soboto, 28. oktobra, so jo podelili enaindvajsetič.

Nagrado Fran Galović 2017 je prejel Kristian Novak za roman Cigan, a najlepši (Ciganin, ali najljepši, 2016). To je že njegova tretja nagrada letos: julija je dobil – že drugič – nagrado roman@tportal.hr, istega dne kot Galovićevo pa je z literarne prireditve Dnevi Ksaverja Šandorja Gjalskega (Zabok) odnesel še istoimensko nagrado za najboljše prozno delo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Nagrade