Novica

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december

18.10.2017

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino. Večji del romana se dogaja v bardu: po nauku tibetanskega budizma to pomeni ›medstanje, zamaknjenje, imanentno danost duha‹; bardov je šest (bardo rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja) in označujejo različna, možna vmesna stanja zavesti oziroma duha, ki ležijo tako v tostranstvu kakor onstranstvu ter se razpenjajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.
V takšni mistični duhovni pokrajini se torej giblje literarni Lincoln, kot ga pred nas postavlja George Saunders. Po pisanju sodobnega časopisja iz leta 1862 je Williejeva smrt čustveno in mentalno močno zamajala predsednika Lincolna, ki se je, raztopljen v žalosti, večkrat sam odpravljal v sinovo grobnico ter se tam z malim pokojnikom v naročju predajal pogovorom z njim. V romanu se v te pogovore vpleta še cela, pravzaprav nepregledna množica duhov preminulih ljudi, ki na različnih stopnjah barda ›bivajo‹ in ›čakajo‹.
Lincoln v bardu je nekonvencionalen roman, že s svojo posebno karakterno kompozicijo. V njem namreč nastopa bolj ali manj en sam ›junak‹, Abraham Lincoln, obkrožen z vojskami duhov/duš/energij/misli. Ti skupaj spletajo sijajno besedilo, ki iz zagrobja in medsvetne neopredeljivosti nagovarjajo življenje in njegove najboljše kvalitete. Gre za pravzaprav precej optimističen roman, ki ga odlikuje velika poetičnost Saundersove prozne pisave.
In tudi v tehničnem smislu je ta Saundersov roman nekaj posebnega, saj je besedilo le izjemoma organizirano v pričakovani obliki sklenjenih odstavkov, večidel namreč spominja na neke vrste dramski govor, dozdevno oglušujoč kaos šepetov poldruge stotnije duhov, različno dolgo časa mrtvih, med katerimi mnogi niti ne ›vedo‹, da so umrli in ›živijo‹ v svetu prehoda …

Literarni sladokusci že zdaj uživamo v branju izvirnika tega najnovejšega Saundersa, še bolj pa bomo veseli, če/ko ga bomo lahko brali v dobrem prevodu.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

08.12.2016

Ruski bralci so za eno od letošnjih ›velikih knjig‹ ponovno izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke »

Najvidnejši sodobni slovenski pisatelj? O tem ni dvoma, izmed sto vprašanih bi jih najbrž 99 izbralo Draga Jančarja. Gotovo bi bilo več zadrege, če bi se bilo treba odločiti za ruskega pisatelja, morda bi pomislili na Makanina, Pelevina, Vodolazkina, Šiškina ... In če bi nas kdo povprašal o ruskih pisateljicah?

Iz ruske književnosti, ene največjih in najbolj bogatih na svetu, izide v Sloveniji zaskrbljujoče malo prevodov. Podatki, ki jih o slovenski založniški produkciji objavlja NUK, pravijo, da jih je leta 2015 izšlo samo osem – za primerjavo: založniki smo v tem letu izdali 401 knjigo angleške književnosti! –, zato ne more presenečati, da imamo na voljo le dva prevoda del najpomembnejše ruske pisateljice Ljudmile Ulicke.

objavljeno v rubriki: Nagrade

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.06.2016

Pet najboljših slovenskih romanov, ki so v 25 letih prejeli kresnika. – V izboru tudi To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Kresnik – to smo že večkrat poudarili – je edina slovenska nagrada za roman, zaradi izdatne in premišljene promocije pa tudi eno najbolj zaželenih literarnih priznanj pri nas. Tako za avtorje kakor založbe – nobeno drugo namreč ne privabi v knjigarne toliko kupcev, to pa je, ne nazadnje (in tega se pri nas ne zavedamo dovolj), eden pomembnejših ciljev literarnih nagrad. S kresnikom nagrajeni roman postane skorajda po pravilu vsaj v mesecu po podelitvi ena najbolje prodajanih knjig v knjigarnah.
Delo bo letos nagrado podelilo šestindvajsetič, peterica finalistov je že znana. Po zgledu nekaterih uglednih tujih nagrad pa so se pri časniku odločili, da letos izberejo tudi najboljšega izmed vseh 25 doslej nagrajenih romanov.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Nagrade

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Nagrade