E-novice

Novica

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december

18.10.2017

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino. Večji del romana se dogaja v bardu: po nauku tibetanskega budizma to pomeni ›medstanje, zamaknjenje, imanentno danost duha‹; bardov je šest (bardo rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja) in označujejo različna, možna vmesna stanja zavesti oziroma duha, ki ležijo tako v tostranstvu kakor onstranstvu ter se razpenjajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.
V takšni mistični duhovni pokrajini se torej giblje literarni Lincoln, kot ga pred nas postavlja George Saunders. Po pisanju sodobnega časopisja iz leta 1862 je Williejeva smrt čustveno in mentalno močno zamajala predsednika Lincolna, ki se je, raztopljen v žalosti, večkrat sam odpravljal v sinovo grobnico ter se tam z malim pokojnikom v naročju predajal pogovorom z njim. V romanu se v te pogovore vpleta še cela, pravzaprav nepregledna množica duhov preminulih ljudi, ki na različnih stopnjah barda ›bivajo‹ in ›čakajo‹.
Lincoln v bardu je nekonvencionalen roman, že s svojo posebno karakterno kompozicijo. V njem namreč nastopa bolj ali manj en sam ›junak‹, Abraham Lincoln, obkrožen z vojskami duhov/duš/energij/misli. Ti skupaj spletajo sijajno besedilo, ki iz zagrobja in medsvetne neopredeljivosti nagovarjajo življenje in njegove najboljše kvalitete. Gre za pravzaprav precej optimističen roman, ki ga odlikuje velika poetičnost Saundersove prozne pisave.
In tudi v tehničnem smislu je ta Saundersov roman nekaj posebnega, saj je besedilo le izjemoma organizirano v pričakovani obliki sklenjenih odstavkov, večidel namreč spominja na neke vrste dramski govor, dozdevno oglušujoč kaos šepetov poldruge stotnije duhov, različno dolgo časa mrtvih, med katerimi mnogi niti ne ›vedo‹, da so umrli in ›živijo‹ v svetu prehoda …

Literarni sladokusci že zdaj uživamo v branju izvirnika tega najnovejšega Saundersa, še bolj pa bomo veseli, če/ko ga bomo lahko brali v dobrem prevodu.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

18.10.2014

Dober nos in dobri informatorji – Kristian Novak v finalu za književno nagrado hrvaškega portala tportal.hr »

»V založbi Modrijan imajo bodisi zelo dobre hrvaške informatorje ali pa izjemen nos za kakovostne pisatelje, s potencialom, da postanejo nacionalne zvezde,« je leta 2011 v oceni romana Hotel Zagorje Ivane Simić Bodrožić zapisala Dnevnikova recenzentka Iva Kosmos. Imamo eno in drugo, je naš odgovor, in to se je izkazalo tudi letos: do romana Črna mati zemla, ki ga je lani pri zagrebški založbi Algoritam objavil hrvaški pisatelj Kristian Novak, nas je vodila »dobra informatorka«, sicer ne hrvaška, temveč naša – izvrstna poznavalka hrvaške književnosti in prevajalka dr. Đurđa Strsoglavec.
Roman Črna mati zemla, katerega prevod izide pri naši založbi prihodnje leto, se je iz predizbora za nagrado roman@tportal.hr prebil tudi v finale.

objavljeno v rubriki: Nagrade

10.10.2014

Drago Jančar »preskočil« še drugo stopnico in ostal v igri za francosko nagrado Femina »

Četrtek, 9. oktober, je bil za vse, ki spremljamo literarne nagrade pri nas in po svetu, nadvse zanimiv. Izbran je bil letošnji Nobelov nagrajenec, Patrick Modiano, po letu 2008 spet Francoz. V Franciji je najbrž završalo in so druge objave morda ostale »obrobne« ... Toda ne za nas, ki smo čakali na razglasitev drugega izbora za nagrado Femina. V kategorijo »tuji roman« se je namreč uvrstil tudi Drago Jančar, in to s prevodom romana To noč sem jo videl (Cette nuit, je l'ai vue), ki ga je za pariško založbo Phébus prevedla Andrée Lück-Gaye.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.10.2014

Roman Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka je nominiran za nagrado roman@tportal.hr »

Pri založbi Modrijan se po odlične knjige radi odpravimo tudi čez eno samo mejo in ena od njih nas ločuje od Hrvaške, kjer cveti zares vrhunska literatura. Na police slovenskih knjigarn smo tako pripeljali že več imenitnih romanov hrvaških pisateljev in pisateljic, kot so Daša Drndić, Renato Baretić, Ivana Simić Bodrožić, Veljko Barbieri, Tatjana Gromača in Želimir Periš. Svoje hrvaške avtorje si prizadevamo tudi pripeljati v Ljubljano, in to nam je skoraj vedno tudi uspelo. Da izbiramo prava imena in prave knjige, pa dokazujejo tudi nagrade in nominacije. Za prevod romana Hotel Zagorje smo se odločili, še preden je avtorica zanj prejela nagrado Kiklop, Tatjana Gromača je za svoj roman Božji otročički prejela več nagrad in je bila lani nominirana tudi za nagradi roman@tportal.hr in Kiklop, kakšno nagrado pa utegne dobiti tudi lani izdani roman Kristiana Novaka Črna mati zemla, ki bo v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel drugo leto pri naši založbi.

objavljeno v rubriki: Nagrade

26.09.2014

Po šestih letih izhajanja nova podoba zbirke Bralec, Modrijanove največje literarne zbirke »

V trenutku, ko založba zasnuje novo zbirko, še sluti ne, kako dolgo bo njeno življenje. Bo izšlo deset, dvajset, petdeset naslovov? Marsikatera zbirka ugasne v letu ali dveh, nekatere ugasnejo skupaj z založbo, so pa tudi takšne, ki izhajajo desetletja.
Modrijanova zbirka Bralec je nastala leta 2008, skoraj hkrati z izidom zbirke Euroman, verjetno prve in zadnje literarne zbirke na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu in je obsegala kar 27 naslovov. Tako izjemnega dosežka ne bo lahko ponoviti, vsekakor pa je Euroman dokaz, da je mogoče.

Zbirka Bralec, katere prva knjiga je 25. ura ameriškega pisatelja Davida Benioffa – malo pozneje je v zbirki izšel še njegov odlični in za zdaj še vedno zadnji roman Mesto tatov – je literarna zbirka, v kateri izide na leto najmanj šest knjig. Pred kratkim smo poročali, da je izšla 80. knjiga v zbirki, kar je že občudovanja vredna številka – šlo je za izid romana Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske.

objavljeno v rubriki: Nagrade

21.09.2014

Roman Draga Jančarja To noč sem jo videl nominiran za francosko literarno nagrado Femina »

September je čas, ko začnejo Francozi objavljati nominacije za svoje najstarejše in najprestižnejše literarne nagrade za roman: Goncourtovo (1903), Renaudotovo (1926), veliko nagrado Francoske akademije za roman (1918), nagrado Femina (1904) in nagrado Médicis (1958). Prve tri (v oklepajih smo pripisali leto prve podelitve) še danes prejmejo samo francoski književniki, zadnji dve pa so pozneje začeli dobivati tudi avtorji tujih romanov, prevedenih v francoščino. Femino so za tuji roman prvič podelili leta 1985 – dobil jo je južnoafriški pisatelj J. M. Coetzee, pozneje tudi nobelovec (2003), nagrado Médicis pa je prvi dobil Italijan Luigi Malerba leta 1970.
Nagrado Femina bodo letos za tuji roman podelili tridesetič. Prvi izbor (najpomembnejše francoske nagrade imajo do podelitve dva ali tri izbore) je bil objavljen v petek, 19. septembra, v štirinajsterici izbranih avtorjev, katerih romani so v zadnjem letu izšli v Franciji, pa je tudi slovenski pisatelj Drago Jančar z romanom To noč sem jo videl (Cette nuit, je l'ai vue), ki ga je za pariško založbo Phébus prevedla Andrée Lück-Gaye. Izšel je 9. januarja 2014, odzivi francoske literarne kritike in bralcev pa so bili izjemni, tako da je bil roman že po štirih mesecih ponatisnjen.

objavljeno v rubriki: Nagrade