E-novice

Novica

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december

18.10.2017

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino. Večji del romana se dogaja v bardu: po nauku tibetanskega budizma to pomeni ›medstanje, zamaknjenje, imanentno danost duha‹; bardov je šest (bardo rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja) in označujejo različna, možna vmesna stanja zavesti oziroma duha, ki ležijo tako v tostranstvu kakor onstranstvu ter se razpenjajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.
V takšni mistični duhovni pokrajini se torej giblje literarni Lincoln, kot ga pred nas postavlja George Saunders. Po pisanju sodobnega časopisja iz leta 1862 je Williejeva smrt čustveno in mentalno močno zamajala predsednika Lincolna, ki se je, raztopljen v žalosti, večkrat sam odpravljal v sinovo grobnico ter se tam z malim pokojnikom v naročju predajal pogovorom z njim. V romanu se v te pogovore vpleta še cela, pravzaprav nepregledna množica duhov preminulih ljudi, ki na različnih stopnjah barda ›bivajo‹ in ›čakajo‹.
Lincoln v bardu je nekonvencionalen roman, že s svojo posebno karakterno kompozicijo. V njem namreč nastopa bolj ali manj en sam ›junak‹, Abraham Lincoln, obkrožen z vojskami duhov/duš/energij/misli. Ti skupaj spletajo sijajno besedilo, ki iz zagrobja in medsvetne neopredeljivosti nagovarjajo življenje in njegove najboljše kvalitete. Gre za pravzaprav precej optimističen roman, ki ga odlikuje velika poetičnost Saundersove prozne pisave.
In tudi v tehničnem smislu je ta Saundersov roman nekaj posebnega, saj je besedilo le izjemoma organizirano v pričakovani obliki sklenjenih odstavkov, večidel namreč spominja na neke vrste dramski govor, dozdevno oglušujoč kaos šepetov poldruge stotnije duhov, različno dolgo časa mrtvih, med katerimi mnogi niti ne ›vedo‹, da so umrli in ›živijo‹ v svetu prehoda …

Literarni sladokusci že zdaj uživamo v branju izvirnika tega najnovejšega Saundersa, še bolj pa bomo veseli, če/ko ga bomo lahko brali v dobrem prevodu.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade

14.01.2016

D’Annunzio: do nevzdržnosti beden antijunak in vendarle neubranljivo očarljiv zapeljivec množic »

»Nemara je ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa Gabriele D’Annunzio, čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu Moje življenje zapisala Isadora Duncan. Znamenita plesalka je bila do njegove zunanjosti pravzaprav zelo prizanesljiva, mnogo bolj kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (Ščuka: Gabriele D’Annunzio, pesnik, zapeljivec in pridigar vojne). Za knjigo je prejela prestižno nagrado Samuela Johnsona za stvarno književnost, pozneje pa še Costo v kategoriji biografije. »Bil je majhen, plešast, vedno brezhibno oblečen, nase je vsak dan zlil celo stekleničko parfuma in imel je gnile zobe. Ko ga je André Gide prvič srečal, je zapisal, da je to mož, ki nujno potrebuje zobozdravnika,« je njen opis povzela Irena Štaudohar, ki je o biografiji obširno pisala maja 2014 v Delu. »Biografija Gabriela D'Annunzia je večja kot življenje. Kot da bi se Markiz de Sade zbudil v sanjah Julija Cezarja. Nadarjen pesnik in pisatelj, z neverjetnim apetitom po slavi, seksu, prestižu, dekadenci. Njegove pesmi so italijanski časopisi objavljali na prvih straneh, knjige so bile uspešnice po vsej Evropi, v dramah, ki jih je napisal, so nastopale največje igralke tistega časa, ki so se morale skupaj z avtorjem na poklon vrniti tudi po stokrat.«

objavljeno v rubriki: Nagrade

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade