Novica

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december

18.10.2017

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino. Večji del romana se dogaja v bardu: po nauku tibetanskega budizma to pomeni ›medstanje, zamaknjenje, imanentno danost duha‹; bardov je šest (bardo rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja) in označujejo različna, možna vmesna stanja zavesti oziroma duha, ki ležijo tako v tostranstvu kakor onstranstvu ter se razpenjajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.
V takšni mistični duhovni pokrajini se torej giblje literarni Lincoln, kot ga pred nas postavlja George Saunders. Po pisanju sodobnega časopisja iz leta 1862 je Williejeva smrt čustveno in mentalno močno zamajala predsednika Lincolna, ki se je, raztopljen v žalosti, večkrat sam odpravljal v sinovo grobnico ter se tam z malim pokojnikom v naročju predajal pogovorom z njim. V romanu se v te pogovore vpleta še cela, pravzaprav nepregledna množica duhov preminulih ljudi, ki na različnih stopnjah barda ›bivajo‹ in ›čakajo‹.
Lincoln v bardu je nekonvencionalen roman, že s svojo posebno karakterno kompozicijo. V njem namreč nastopa bolj ali manj en sam ›junak‹, Abraham Lincoln, obkrožen z vojskami duhov/duš/energij/misli. Ti skupaj spletajo sijajno besedilo, ki iz zagrobja in medsvetne neopredeljivosti nagovarjajo življenje in njegove najboljše kvalitete. Gre za pravzaprav precej optimističen roman, ki ga odlikuje velika poetičnost Saundersove prozne pisave.
In tudi v tehničnem smislu je ta Saundersov roman nekaj posebnega, saj je besedilo le izjemoma organizirano v pričakovani obliki sklenjenih odstavkov, večidel namreč spominja na neke vrste dramski govor, dozdevno oglušujoč kaos šepetov poldruge stotnije duhov, različno dolgo časa mrtvih, med katerimi mnogi niti ne ›vedo‹, da so umrli in ›živijo‹ v svetu prehoda …

Literarni sladokusci že zdaj uživamo v branju izvirnika tega najnovejšega Saundersa, še bolj pa bomo veseli, če/ko ga bomo lahko brali v dobrem prevodu.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Nagrade

07.12.2015

Modrijanov decembrski obračun 2: Nagrade, nominacije in priznanja v letu 2015 »

Kritiške nagrade niso kar tako in veseli smo lahko, da smo pred nekaj leti končno dobili tudi nagrado, ki jo za najboljše slovensko literarno delo podeljujejo kritiki. Letos je Društvo slovenskih literarnih kritikov svoje kritiško sito podelilo romanu Po njihovih besedah Katarine Marinčič, ki smo ga izdali jeseni 2014.
Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta, je časnik Delo letos podelil petindvajsetič. Ni se zgodilo prvič, da sta bila v deseterico najboljših »izvoljena« kar dva romana, ki sta izšla pri Modrijanu, prvikrat pa sta se oba uvrstila tudi v peterico. Tako sta Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in Andrej E. Skubic z romanom Samo pridi domov drug ob drugem dočakala slovesno razglasitev na Rožniku mokrega 23. junija. Najprepričljivejši je bil Andrej E. Skubic, ki si je tako že tretjič pustil nadeti na glavo kresnikov zmagovalni venec.
Mladinski romaneskni prvenec Vladimirja P. Štefaneca Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov je maja očaral žirijo za desetnico, a ne dovolj, da bi iztržil kaj več kot nominacijo, zato pa so bili pogumnejši »večerovci«, ki so roman razglasili za najboljšo izmed knjig za otroke in mladino leta 2014. Še pred večernico pa je Štefaneca prijetno presenetila tudi odločitev Državne komisije za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki je roman izbrala za branje v šolskem letu 2015/16.

objavljeno v rubriki: Nagrade

28.11.2015

Med devetimi nominirankami za nagrado Mira 2015 je tudi pisateljica in prevajalka Maja Novak »

V sredo, 25. novembra, so na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma razglasili 9 nominirank za nagrado Mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN ženskam za »izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebne drže«.
Med nominirankami je tudi pisateljica, prevajalka in kolumnistka Maja Novak, ki jo je za nagrado predlagala založba Modrijan. Maja Novak se zadnja leta ukvarja predvsem s prevajanjem in publicistiko ter manj s pisateljevanjem. Prevaja iz angleščine, francoščine, italijanščine, srbščine in hrvaščine, tako knjige za odrasle kakor za otroke in mladino, tako leposlovna kot stvarna dela. Lani je strokovna komisija za Sovretovo nagrado njen prevod romana Tema Johna Mcgaherna razglasila za enega izmed treh najuspešnejših prevodov leta.

objavljeno v rubriki: Nagrade

08.10.2015

Imamo nobelovko – Svetlana Aleksijevič, avtorica knjige Černobilska molitev »

Letošnja Nobelova nagrajenka za književnost je beloruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič. Švedsko akademijo je prepričala njena »mnogoglasna pisava, s katero je postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času«.

Svetlana Aleksijevič (roj. 1948) se je kot novinarka, dopisnica in tudi učiteljica ukvarjala z različnimi literarnimi zvrstmi (kratkimi zgodbami, eseji, reportažami). Pri tem je razvila metodo, s katero se je literarno »v največji možni meri približevala stvarnemu življenju« in tako glasove posameznikov zlagala v ›sestavljanko‹ sodobne resničnosti. ›Mali človek‹ v njenih knjigah pripoveduje o času in samem sebi; iz tega je zrasla posebna literarna zvrst: polifoni izpovedni roman, v katerem se iz malih zgodb poraja velika zgodba – zgodba o 20. stoletju.

objavljeno v rubriki: Nagrade

22.09.2015

Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov filmu Psi brezčasja; film je bil posnet po istoimenskem romanu »

Festival slovenskega filma v Portorožu je mimo, nagrade podeljene, komentarji v medijih, ki premišljujejo o videnem, živahni. Eden od razlogov za to so prav Psi brezčasja, ki so obveljali za glavno presenečenje dogodka. Film, posnet v neodvisni produkciji in postavljen v Velenje, ki nastopa kot »anonimno mesto greha«, kot se je izrazila Ana Jurca na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, je najbolj navdušil strokovno javnost in pobral nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov, pohval pa je bil deležen tudi v medijih. »Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot ›navaden gledalec‹,« je odločitev žirije (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) pospremil Zdenko Vrdlovec v Dnevniku (21. 9. 2015).
Vrdlovec je Pse brezčasja razglasil tudi za »v vsej zgodovini slovenskega filma prvo zares posrečeno kriminalko, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir«. Kar pomeni, da se je »slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ›univerzalne‹ kriminalke.« (Dnevnik, 19. 9. 2015) Ženja Leiler, ki je v bilanci letošnje celovečerne filmske bere kot edina res prepričljiva filma prepoznala Utrip ljubezni (režija Boris Petkovič) in Pse brezčasja (režija Matej Nahtigal), pa je posebej opozorila na dobro kamero in scenografijo Psov: »Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje.

objavljeno v rubriki: Nagrade