Novica

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december

18.10.2017

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino. Večji del romana se dogaja v bardu: po nauku tibetanskega budizma to pomeni ›medstanje, zamaknjenje, imanentno danost duha‹; bardov je šest (bardo rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja) in označujejo različna, možna vmesna stanja zavesti oziroma duha, ki ležijo tako v tostranstvu kakor onstranstvu ter se razpenjajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.
V takšni mistični duhovni pokrajini se torej giblje literarni Lincoln, kot ga pred nas postavlja George Saunders. Po pisanju sodobnega časopisja iz leta 1862 je Williejeva smrt čustveno in mentalno močno zamajala predsednika Lincolna, ki se je, raztopljen v žalosti, večkrat sam odpravljal v sinovo grobnico ter se tam z malim pokojnikom v naročju predajal pogovorom z njim. V romanu se v te pogovore vpleta še cela, pravzaprav nepregledna množica duhov preminulih ljudi, ki na različnih stopnjah barda ›bivajo‹ in ›čakajo‹.
Lincoln v bardu je nekonvencionalen roman, že s svojo posebno karakterno kompozicijo. V njem namreč nastopa bolj ali manj en sam ›junak‹, Abraham Lincoln, obkrožen z vojskami duhov/duš/energij/misli. Ti skupaj spletajo sijajno besedilo, ki iz zagrobja in medsvetne neopredeljivosti nagovarjajo življenje in njegove najboljše kvalitete. Gre za pravzaprav precej optimističen roman, ki ga odlikuje velika poetičnost Saundersove prozne pisave.
In tudi v tehničnem smislu je ta Saundersov roman nekaj posebnega, saj je besedilo le izjemoma organizirano v pričakovani obliki sklenjenih odstavkov, večidel namreč spominja na neke vrste dramski govor, dozdevno oglušujoč kaos šepetov poldruge stotnije duhov, različno dolgo časa mrtvih, med katerimi mnogi niti ne ›vedo‹, da so umrli in ›živijo‹ v svetu prehoda …

Literarni sladokusci že zdaj uživamo v branju izvirnika tega najnovejšega Saundersa, še bolj pa bomo veseli, če/ko ga bomo lahko brali v dobrem prevodu.

objavljeno v rubriki: Nagrade

Sorodne novice

na vrh strani

28.04.2016

Drago Jančar je prejemnik mednarodne nagrade Ignazia Siloneja 2016 »

V italijanskem mestu Pescina bo 29. in 30. aprila podelitev priznanj in nagrad v okviru prireditve Premio Internazionale »Ignazio Silone«, prestižnega kulturnega srečanja, s katerim bodo prireditelji letos že dvajsetič počastili spomin na znamenitega pisatelja Ignazia Siloneja, rojenega leta 1900 v Pescini (v slovenščino je prevedenih osem njegovih del). Dvodnevna prireditev, katere pokrovitelj je dežela Abruci (Abruzzo) in ki jo organizirata občina Pescina in Študijski center Ignazia Siloneja, bo v prelepem okolju zgodovinskega kompleksa zgradb iz 14. stoletja, kjer danes domujejo gledališče San Francesco, muzej Ignazia Siloneja in konferenčna dvorana.
Prejemnik najprestižnejše med več nagradami, mednarodne nagrade Ignazia Siloneja, je letos slovenski pisatelj Drago Jančar.

objavljeno v rubriki: Nagrade

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Nagrade

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Nagrade

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Nagrade

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Nagrade