Novica

Življenje žensk se ni kaj prida spremenilo, pa naj še tako govorimo o feminizmu in emancipaciji

18.12.2015

Romanopisec George Gissing je zapisal, »da edine dobre biografije najdemo v romanih«, o čemer je bila prepričana tudi ameriško-kanadska pisateljica Carol Shields (1935–2003). Čeprav se leta 1999 ni mogla upreti uredniškemu povabilu, da za zbirko Penguine Lives (zanjo so kratke biografije o pisateljih napisali večinoma drugi pisatelji, in ne poklicni biografi) obdela življenje tako ljube ji pisateljice Jane Austen, ji je šlo delo težko od rok. Ne samo, da so ji malo pred tem odkrili agresivnega, neozdravljivega raka dojk (za rakom dojk je domnevno umrla tudi Austenova), ampak se ji je zdelo sestavljanje dejstev, kjer se ni mogla poigravati z lastnim slogom in domišljijo, preveč dolgočasno. Pa vendar se je biografije lotila po svoje in iz že tolikokrat obdelanega gradiva izluščila nekaj zanimivih vprašanj. Prvo od njih je gotovo o vlogi spomina v leposlovju. Kaj je res in kaj izmišljeno? Do kod je napisano še avtobiografija in od kod roman? Je pisanje Jane Austen le reportaža o družbi določene preteklosti ali modro raziskovanje človeške narave, podkrepljeno z lastnimi izkušnjami, zapažanji in hrepenenji? Kako se sploh rodi pisatelj? O katerih stvareh piše pisatelj (natančneje pisateljica), kakšne pogoje za to potrebuje in kakšno vlogo pri tem igrajo pričakovanja – njenih najbližjih, okolja in dobe, v kateri živi?
Njena knjiga o življenju Jane Austen sproži v bralcu tok misli in primerjav, ugibanj in razsvetljenja ter spodbudi razpravljanje o tem, kako se življenje žensk ni kaj prida spremenilo, pa naj še tako govorimo o feminizmu in emancipaciji. Skoraj natanko dvesto let po smrti Jane Austen od žensk sicer ne zahtevajo naravnost, naj se poročijo in skrbijo za gospodinjstvo, jih pa bombardirajo z dobrohotnimi nasveti, kako ostati čim bolj zapeljive in spretne s kuhalnico, da bodo ohranile svojega moškega, ter jim nalagajo že skoraj kot dolžnost ostati mlade za večno. Nad čimer bodo morda čez stoletje ali dve zmajevale z glavo neke nove ženske in istočasno padale v novo-staro past. Za ženske. Ki se v vseh obdobjih trudijo biti »dobre«.

Izid knjige Jane Austen Carol Shields v slovenščini ne bi smel ostati neopažen. Jane Austen je ena redkih klasičnih romanopisk, ki jo celo pri nas še vedno beremo, ponatiskujemo in celo prevajamo, poleg tega je 16. decembra minilo 240 let od njenega rojstva, čez leto in pol pa se bomo spomnili njene smrti – umrla je 18. julija 1817. Pa še to: Jane Austen je prva knjiga Pulitzerjeve nagrajenke Carol Shields, ki je prevedena v slovenščino. Prevod in spremno besedilo sta delo Katarine Mahnič.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.04.2018

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica »

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju.

objavljeno v rubriki: Izšlo je