E-novice

Novica

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. Delo vsebuje, kot piše Gašper Kralj, prevajalec Vojakov in pisec spremnega besedila k njim, »formalne prvine Cercasovih poznejših (metaliterarnih) del, njegova poglavitna značilnost pa je, /.../ da žarči avtorjevo globoko privrženost književnosti in književnemu ustvarjanju.«
Cercas je po Vojakih objavil še pet romanov, vsi so zgodovinski, zadnji, El monarca de las sombras, je izšel februarja 2017. Leta 2015 je gostoval v Sloveniji.

Naj bo Motiv tudi motiv za branje Vojakov Salamine in spodbuda, da v slovenskem prevodu izide še kak veliki Cercasov roman. Maríasu je že tesno za petami, kajti »ko pišem,« je povedal v intervjuju za Delo, »sem zelo rutiniran. Ko sem pisal zadnjo knjigo, sem šel, na primer, na podeželje, sam s svojo psičko, se zbujal ob 6.45, šel teč še po temi, ker je bila zima, začel pisati ob 8.30 in pisal do osmih zvečer. No, vmes sem kaj pojedel, odspal siesto … Vendar nisem počel nič drugega kot to. Ko se vržem v knjigo, pišem cele dneve. Sem do konca discipliniran.«

Novelo Motiv je prevedel Ferdinand Miklavc, letošnji prejemnik nagrade esAsi za prevod romana Galíndez.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.04.2018

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica »

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.04.2018

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana »

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.04.2018

Ko potovanje v »inozemstvo« še ni bilo nekaj vsakdanjega, ko še ni bilo »gorcev« in posebnih »kolesarskih oblačil« »

Zakaj so gore tako izvrstne čuvajke spominov? Poleg njihove lepote in posebnega vzdušja, ki prežema planinski svet, je med glavnimi vzroki zagotovo njihova brezčasnost in s tem nespremenljivost – vsaj v okviru povprečne dolgosti življenja našega. Gore so tisti kraj, ki ga lahko obiščemo po tridesetih in več letih, pa bomo zagledali prav taka skalna obličja, prav take prizore, kot jih nosimo v srcu. Četudi so njihova vznožja v tem času dobila več prebivalcev in več prometnih povezav.
In Janez Pirc, avtor knjige Nad ledenikom in velemestnim šikom, naredi prav to: po ne le treh, temveč po osmih desetletjih znova skozi spomine, ohranjene v pripovedovanju, dokumentih in fotografijah, pa tudi z lastnimi očmi »pogleda« ceste in mesta, predvsem pa gorsko in hribovito pokrajino v Avstriji in delčku Nemčije – vse, kar sta pred toliko časa prekolesarila Lado (njegov ded) in njegov bratranec Stane.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Izšlo je