E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.09.2015

V zbirki Bralec izšli Glasovi, nova zbirka kratkih zgodb Mirane Likar »

Čudežna juha, ki je leta 2006 zmagala na natečaju Delove priloge Ona, je ena prvih zgodb, ki jih je napisala Mirana Likar. Pisateljica je postala skoraj čez noč prepoznaven glas sodobne slovenske literature in se s prvencem, zbirko Sobotne zgodbe (2009), kar dvakrat uvrstila med finaliste Dnevnikove nagrade Fabula. Tri leta pozneje je objavila novo zbirko zgodb (Sedem besed) in še naprej sodelovala na različnih natečajih, na katerih je tudi zmagovala, nazadnje na letošnjem mednarodnem natečaju Lapis Histriae.
Izid Miranine knjige je torej dogodek, ki ga z zanimanjem pričakujemo, in tokrat so minila spet tri leta, da smo ga dočakali: njena tretja zbirka zgodb, Glasovi, je tu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.09.2015

Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate? – Izšel je roman Črna mati zemla Kristiana Novaka »

Še nobene knjige doslej nismo tolikokrat napovedali kot roman Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Za to smo imeli dobre razloge. Leta 2013 je bil roman eno izmed štirih proznih del, nominiranih za nagrado Kiklop. Nagrade sicer ni dobil, a že leto pozneje je sledila nominacija za »hrvaški roman leta« spletnega časopisa Tportal. In zmaga: Kristian Novak je postal sedmi romanopisec, ki je dobil to nagrado. Malo pred izidom slovenskega prevoda smo izvedeli, da bo po romanu posnet film – spet dober razlog za napoved!
Prevajanje romana, ki ga je Večernji list uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, pa ni bilo »mačji kašelj«, kajti »v romanu odmevajo knjižna hrvaščina, slengi različnih interesnih skupin, medžimursko narečje, zagrebški urbani govor, medicinski žargon, gnomski izrazi, arhaično ljudsko izročilo ipd.«. Redkokateri prevajalec bi mu bil kos, in brez zadržkov lahko potrdimo, da je prevod prišel v prave roke – prevajalki dr. Đurđi Strsoglavec, ki je ob izidu posebej za to novico o njem zapisala: Stra pa vüpanje, nejsakdnejšnje pajdaštvo pa strašna osamlenost, nevidena korajža pa nedojmliva krutost. Osen samomorof, dva demona, zgüba edijnoga pajdaša, veuki (usoudni) miti pa legende, Mura pa njejne meglijce. Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

23.08.2015

V zbirki Bralec je izšel roman Kinderland Liliane Corobca, lani dobitnice vileniškega kristala »

Prvega septembra se začne jubilejni, 30. mednarodni literarni festival Vilenica. Kdo je letošnji vileniški zmagovalec, smo izvedeli že maja, manj pozornosti pa pritegne druga nagrada festivala, kristal. Njegovega dobitnika izbere mednarodna žirija – sestavljajo jo gostje vileniškega festivala – izmed avtorjev, ki so predstavljeni v zborniku in sodelujejo na literarnem branju, nagrado pa podelijo na literarni matineji na gradu Štanjel. Kristal je od leta 1987, ko so ga podelili prvič, prejelo pet slovenskih avtorjev, nazadnje, leta 2010, Goran Vojnović. Na zadnjih štirih festivalih so bili nagrajeni književniki iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine in Moldavije.
Vsako leto med festivaloma izide slovenski prevod vileniškega nagrajenca – lani je bil to madžarski pisatelj László Krasznahorkai – dobitnik kristala pa se mora zadovoljiti le z objavo krajšega besedila v zborniku. Zadnja nagrajenka, Liliana Corobca iz Moldavije, pa je ena redkih, morda celo prva »nosilka« kristala, ki je v letu po prejemu nagrade dobila tudi prevod v slovenščino. Zahvalo za to dolguje predvsem »svojemu« prevajalcu Alešu Mustarju, ki se je zavzel za prevod in izid njenega romana Kinderland v slovenščini. Izdali smo ga pri Modrijanu v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.