E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2016

Storite danes, kar ste nameravali odložiti na jutri – priskrbite si priročnik Konec prokrastinacije »

Jutri morate oddati prevod nekaj strani strokovnega besedila, prevedli pa niste niti besede. Na tisto zoprno e-sporočilo bi morali odgovoriti že prejšnji teden, a vas vsakič, ko sedete k računalniku, odnese drugam. Telefon brni, naročnik vas v obupu skuša doseči s kratkimi sporočili, spet boste zamudili rok. Zamočili. Zapravili priložnost. In zaupanje.
A sodelavci in partnerji vas poznajo kot garača (»dela najmanj 16 ur na dan«), delo vam je v veselje, pasivnost vas ubija. Torej niste kronični lenuh.

Prokrastinator ste.

Prokrastinacija je odlašanje (iz latinščine: pro-crastinus = za jutri). Dobra novica je, da to ni bolezen. In slaba novica: če niste opravili nečesa nujnega ali če ne morete izpolniti obljube, je prokrastinacija slab izgovor. Prokrastinacije ne morete ozdraviti (ker ni bolezen), lahko pa se je odvadite. Kako?

Pot do rešitve je priročnik Konec prokrastinacije, ki ga je napisal češki publicist Petr Ludwig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.06.2016

Moč čudenja in Kratka luč v temi – slovenski prevod avtobiografij britanskega znanstvenika Richarda Dawkinsa »

Življenjepisi so zgodbe o osebnostih, njihovih karierah in posebnih dosežkih ali odlikah, nič manj pa tudi vpogledi v intimo, v posebno življenjsko pot zanimivih posameznikov. Za avtobiografije velja zlasti slednje še tem bolj, saj praviloma težko dostopne osebne pla(s)ti človeka spoznavamo kar iz prve roke. Richard Dawkins v celoti izpolnjuje ta pričakovanja. Tudi tisti, ki poznamo njegovo profesionalno in javno-družbeno dejavnost, bomo v teh dveh zajetnih in razgibanih knjigah odkrili številne pripovedi, anekdote, premišljevanja, ki tega znanstvenika kažejo kot presenetljivo domačnega, človečnega, svetu in ljudem naklonjenega sodobnika.
A ker je Richard Dawkins tako mnogo več kot le to, nam knjigi razpirata vpogled tudi v najrazličnejše dejavnosti in področja, ki se jim je avtor v svojem življenju profesionalno ali amatersko posvečal oziroma se jim še vedno posveča. Najprej se nam kajpak na široko odpirajo vrata sodobne zoologije, etologije in genetike. Dawkins je eden tistih biologov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja po nevarno dolgem zatonu obudili Darwinov evolucijski nauk in ga prenovili v luči moderne povojne znanosti o življenju in kasneje tudi nadgradili z eksperimenti, podprtimi z zgodnjimi računalniškimi kapacitetami najslovitejših britanskih in ameriških univerz.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.06.2016

Knut Hamsun, »največja enigma moderne evropske literature«. – Izšel je novi prevod romana Glad »

Norveški pisatelj Knut Hamsun je morda »največja enigma moderne evropske literature«, kot piše Janez Pipan v obsežni študiji k novemu prevodu romana Glad. »Vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji.« Vedno znova se namreč zastavlja ena in ista dilema. »Kako se je moglo zgoditi,« je leta 1964 zapisal Vladimir Kralj, »da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« Janez Pipan pa se v svoji podrobni analizi pisatelja sprašuje: »Je torej avtor romana Glad, enega temeljnih besedil literarnega modernizma, svojo monumentalno, čeprav ves čas tudi dvoumno in v vseh pogledih zapleteno osebno in umetniško biografijo resnično sklenil v območju zločina? Kako za vraga je Hamsun (lahko) ›srečal Hitlerja‹ in kaj ima s tem pričujoči roman?«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Izšlo je