E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.06.2016

Storite danes, kar ste nameravali odložiti na jutri – priskrbite si priročnik Konec prokrastinacije »

Jutri morate oddati prevod nekaj strani strokovnega besedila, prevedli pa niste niti besede. Na tisto zoprno e-sporočilo bi morali odgovoriti že prejšnji teden, a vas vsakič, ko sedete k računalniku, odnese drugam. Telefon brni, naročnik vas v obupu skuša doseči s kratkimi sporočili, spet boste zamudili rok. Zamočili. Zapravili priložnost. In zaupanje.
A sodelavci in partnerji vas poznajo kot garača (»dela najmanj 16 ur na dan«), delo vam je v veselje, pasivnost vas ubija. Torej niste kronični lenuh.

Prokrastinator ste.

Prokrastinacija je odlašanje (iz latinščine: pro-crastinus = za jutri). Dobra novica je, da to ni bolezen. In slaba novica: če niste opravili nečesa nujnega ali če ne morete izpolniti obljube, je prokrastinacija slab izgovor. Prokrastinacije ne morete ozdraviti (ker ni bolezen), lahko pa se je odvadite. Kako?

Pot do rešitve je priročnik Konec prokrastinacije, ki ga je napisal češki publicist Petr Ludwig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je