E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.04.2018

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana »

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.04.2018

Ko potovanje v »inozemstvo« še ni bilo nekaj vsakdanjega, ko še ni bilo »gorcev« in posebnih »kolesarskih oblačil« »

Zakaj so gore tako izvrstne čuvajke spominov? Poleg njihove lepote in posebnega vzdušja, ki prežema planinski svet, je med glavnimi vzroki zagotovo njihova brezčasnost in s tem nespremenljivost – vsaj v okviru povprečne dolgosti življenja našega. Gore so tisti kraj, ki ga lahko obiščemo po tridesetih in več letih, pa bomo zagledali prav taka skalna obličja, prav take prizore, kot jih nosimo v srcu. Četudi so njihova vznožja v tem času dobila več prebivalcev in več prometnih povezav.
In Janez Pirc, avtor knjige Nad ledenikom in velemestnim šikom, naredi prav to: po ne le treh, temveč po osmih desetletjih znova skozi spomine, ohranjene v pripovedovanju, dokumentih in fotografijah, pa tudi z lastnimi očmi »pogleda« ceste in mesta, predvsem pa gorsko in hribovito pokrajino v Avstriji in delčku Nemčije – vse, kar sta pred toliko časa prekolesarila Lado (njegov ded) in njegov bratranec Stane.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Izšlo je