E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.05.2017

Druga, prenovljena in dopolnjena izdaja knjige Domobranci, zdravo – Bog daj Aleša Noseta »

Pri založbi Modrijan smo se po devetih letih odločili za prenovljeno in dopolnjeno izdajo knjige Aleša Noseta Domobranci, zdravo – Bog daj. Knjiga z izjemno bogatim slikovnim gradivom predstavlja, kot pravi podnaslov, protikomunistične enote na Slovenskem v obdobju 1942–1945. Delo, ki je izšlo iz avtorjeve zbirateljske strasti do vojaškega gradiva, ne skriva simpatij do oboroženih oddelkov nasprotnikov partizanskega gibanja, in to kolaboraciji z okupacijskimi silami navkljub – sledeč takratnemu vodilu Cerkve in dobršnega dela političnih vplivnežev, da je komunizem hujše zlo od okupacijskega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.04.2017

Roman Ubežni delci je izšel na rojstni dan kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels »

Ubežni delci (Fugitive Pieces, 1996) so prvi izmed dveh romanov kanadske pesnice Anne Michaels. Avtorica, rojena leta 1958 v Torontu v Kanadi, je predvsem pesnica; svoj pesniški prvenec, Težo pomaranč (The Weight of Oranges), je objavila leta 1986 in zanj prejela Commonwealthovo književno nagrado za dosežke na področju obeh Amerik, za drugo zbirko, Rudarjev ribnik (Miner's Pond, 1991), jo je nagradilo Združenje kanadskih književnikov. Zatem je napisala roman Ubežni delci in si mesto med najpomembnejšimi kanadskimi romanopisci pridobila že z nominacijo za prestižno nagrado Doris Giller, več kanadskim nagradam pa sta se pridružili še nagrada Orange (zdaj Baileysova nagrada) in Guardianova nagrada za roman. Leta 2009 je Michaels objavila drugi roman – Zimski svod (The Winter Vault).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.04.2017

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi »

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Izšlo je