E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.