E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.04.2015

Fantastične zgodbe iz vsakdanjih življenj slehernikov – Deseti december »

V zbirki Bralec je pravkar izšla knjiga Deseti december, prva v slovenščino prevedena zbirka kratkih zgodb Georgea Saundersa – z literarnimi nagradami in priznanji zasutega ameriškega pisatelja in profesorja na Univerzi v Syracusu.
Zgodbe so nastajale med letoma 1995 in 2009. V njih Saunders obravnava raznovrstne teme, ki nagovarjajo probleme modernega vsakdana obče človeškega, posebej pa ameriškega (načina) življenja. Njegovo pripovedovanje je ›klasično‹, jezik preprost in praktičen, zvesta preslikava žive, živahne, živopisane govorice, zato je tudi branje take pisave prijetno in tekoče. Kar je na njej posebnega, so zgodbe, ki sicer preprosto sledijo svoji notranji nujnosti, vendar jim avtor vedno dodaja še ščepec (fikcionalne) fantastičnosti, tako da se ob prebranem bralec nenehno sprašuje, kaj je zdaj to: kot slaščica, ki bi jo umešali s soljo namesto čokolade; kot sonce, ki ne sveti toplo na voljno pokrajino, ampak jarko ožarja oranžne oblake od spodaj …

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.03.2015

Brucknerjev Pridni sinko na voljo v slovenskem prevodu prej kot leto dni po izidu v Franciji »

Pascal Bruckner je francoski filozof, romanopisec, esejist in publicist, ki ga slovenskim bralcem ni treba več podrobno predstavljati. Leta 2004 je bil objavljen esej Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči – Bruckner je kmalu po izidu gostoval v Sloveniji – tri leta pozneje pa še roman Ljubezen do bližnjega. Pravkar pa je v Modrijanovi zbirki Poteze izšel prevod njegovega zadnjega romana Un bon filsPridni sinko, in to prej kot v letu dni po izidu v Franciji.
Pridni sinko ni običajen roman, »v literarnozvrstno rubriko roman,« pojasnjuje prevajalec Jaroslav Skrušný v spremni besedi, »ga je moč uvrstiti pravzaprav le pogojno, cum grano salis, s precej širokim pojmovanjem žanrskih zakonitosti romanopisja. Gre namreč za izrazito hibridno prozaistično formo, svojevrstno mešanico avtobiografske proze, temelječe na stvarnih, zgodovinsko preverljivih dejstvih, dogodkih, osebah in podatkih, in fikcijske, literarne naracije v najstrožjem smislu, ki je podvržena zakonitostim estetskega oblikovanja pripovednega toka.«
Brucknerjev roman je zgodba o pridnem sinku in hudobnem očetu. Oče, René Bruckner – umrl je leta 2012 star več kot 90 let – je bil nasilnež, avtoritarni patriarh, zadrt šovinist, goreč občudovalec Adolfa Hitlerja in zagrizen sovražnik Judov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.03.2015

Kontaminirane pokrajine – presunljiva knjiga avstrijskega pisatelja Martina Pollacka o množičnih grobiščih »

Nekatere pokrajine, čeprav so še tako slikovite, za čudovito naravo skrivajo svojo grozljivo preteklost. Martin Pollack jim pravi ›kontaminirane pokrajine‹, saj so jih množični poboji, ki so se zgodili tam, za vedno zaznamovali. K raziskovanju množičnih pobojev in grobišč je avtorja gnala osebna, družinska nuja, vendar ne takšna, kot bi verjetno pričakovali – njegov sorodnik ni bil ena od žrtev, temveč storilec: Pollackov oče je bil pomemben gestapovski funkcionar in poveljnik specialne esesovske enote, ki je med vojno sejal smrt med begunci, ujetniki, civilnim prebivalstvom in Judi. Soočenje z zamolčanimi množičnimi poboji je zato zanj tudi soočenje s preteklostjo njegove družine in prav ta osebna zgodba, prepletena z obravnavo posameznih krajev, dodaja knjigi posebno presunljivost.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.02.2015

»Kakor da ne bi nikoli obstajala.« – Wiera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka »

»Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Władysławu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Władysławu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.
Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Władysław Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.02.2015

»Sredi Dunaja sem Slovencem zgradil odličen šestnadstropni dom Korotan« – Za resnico do zadnjega diha »

Knjiga Za resnico do zadnjega diha govori o življenju in delu duhovnika in patra Ivana Tomažiča. Na Dunaju je pustil neizbrisen pečat s postavitvijo študentskega doma Korotan. Ko se je poslovil od njega, ga je predal celovški Mohorjevi družbi. Ta je s pogodbo zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil Tomažič. Vse skupaj pa se je dramatično zapletlo, ko je celovška Mohorjeva družba začela dom prenavljati in ga v pretežni meri spremenila v hotel, septembra 2009 pa ga celo prodala slovenski državi po nerazumno visoki ceni.
Zapis življenjske zgodbe patra Tomažiča se je po besedah avtorice Jasne Kontler - Salamon porodil iz njegove želje po razkritju popolne resnice o Korotanu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je