E-novice

Novica

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica

17.04.2018

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju. S težavo ji je uspelo dobiti že njegov avtogram: »Vprašala sem enkrat, dvakrat, trikrat, ali bi lahko po podpisovanju knjig odgovoril na nekaj vprašanj. Vsakič me je odkrito zavrnil. Moja knjiga je bila zadnja, ki jo je podpisal. Napisal je svoje ime z modrim črnilom in knjigo s 171 stranmi podal enemu od svojih varnostnikov, ne da bi dvignil glavo. Niti pogledal me ni. Nikogar ni pogledal.«

Vallejo se je rodil leta 1942 v Medellínu v Kolumbiji, od leta 1971 živi v Mehiki, zadnjih deset let z mehiškim potnim listom, kolumbijskemu državljanstvu se je odrekel. Je gej – njegov partner je bil vse do smrti konec leta 2017 mehiški scenograf David Antón. Je animalist – velik ljubitelj živali in borec za njihove pravice. Živali, psi in mačke, mu delajo družbo na več fotografijah, ki jih najdemo na spletu, kakor pa ljudje. Denarno vrednost nagrade Rómula Gallegosa (Venezuela), najprestižnejše latinskoameriške literarne nagrade, ki jo je leta 2003 prejel za roman Brezno (El desbarrancadero, 2001), je v celoti podaril organizaciji za zaščito živali Fundación Mil Patitas v Caracasu v Venezueli. »Živali,« je dejal na sprejemu v Caracasu, »so naše partnerice v boleči pustolovščini življenja na tem norem planetu, /.../ so naše sopotnice in si zaslužijo naše spoštovanje in sočutje.« Seveda je vegan. Poleg tega antinatalist – zagovornik življenja brez otrok (kritik naglega naraščanja prebivalstva na planetu in posledičnega porabljanja življenjskih virov). In antikatolicist.

Objavil je več kot 20 literarnih del, od tega 12 romanov, vsi razen prvega so izšli v Bogoti, pri Planeti ali Alfaguari. Torej je ostal kolumbijski pisatelj, prizorišče večine njegovih del je Kolumbija, teme njegovega pisanja so kriminal, revščina, nasilje, narkomanija, pohlep, korupcija, politika, smrt ... Mednarodni sloves mu je prinesel pol-avtobiografski roman Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994); za istoimenski film, ki ga je leta 2000 posnel švicarski režiser Barbet Schroeder, je napisal tudi scenarij. Sam je režiral tri filme. Njegov zadnji roman je ¡Llegaron! (2015).

Prvi prevod njegovega dela smo dobili leta 2011 – esej Vlačuga babilonska (La puta de Babilonia, 2007). Leta 2014 sta izšla romana Devica sikarijev in Brezno (Modrijan), letos pa še roman Vzporedna ulica (La rambla paralela, 2002). Vse je prevedel Ferdinand Miklavc.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.
Matej Bogataj, Mladina, oktober 2014

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.06.2015

Prisotnost prostozidarstva je v našem prostoru vendarle večja, kot smo mislili doslej »

Večletno delo zgodovinarja dr. Matevža Koširja v knjižnicah in arhivih po svetu je pripeljalo do prve strokovne knjige o prostozidarstvu na Slovenskem. O njem se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali tolikšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam z vladarskimi hišami kot tudi pomembnimi osebami v prvi vrsti ni politična zgodba. Skupna univerzalna stališča, ki jih zasledimo v prostozidarskih ložah, so bila predvsem moralna, človekoljubna stališča strpnosti, deloma dovzetna za ezoterično, vsekakor pa za simbolno. Kljub prepletenosti in predvsem simbolni povezanosti svetovnega prostozidarstva se to v preteklosti tudi ni odreklo zagovarjanju različnih nacionalnih interesov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.05.2015

Slikanice: od zaljubljenih pingvinov do strašnih dinozavrov, od moljev (knjižnih) do – španskih lazarjev »

Dež. Olajšanje po tednih toplega in sončnega vremena! Naši vrtovi in polja so hvaležni, prav tako vrtičkarji in poljedelci. In potem začno lesti ... In jesti. Rožnatim, rdečim in rjavim »brezdomnim« polžkom tekne vse po vrsti, še najbolj pa tisto, kar tekne tudi nam. Kako se iznebim španskega lazarja? je v tem času zelo pogosto vprašanje in še najbolj »prijazno« se lahko rdečim požeruhom postavimo po robu, če v vrtu gojimo tisto, česar ne marajo. Menda so to bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan. Pa si predstavljajte svoj vrt brez solate, kumar, kolerabice, korenčka ...
Še teže pa si je predstavljati, da rdeči lazar zaide v otroško slikanico! Toda otroci imajo radi živali in nekatere bolj kot kužki, muce, zajčki, pingvini in medvedki v slikanicah navdušujejo dinozavri, gosenice, pajki, miši, muhe in celo bolhe. Niti malo jim ni mar, da mama zakriči, kadar ji pot prekriža miška, da se ji gosenica gnusi, da jo ob pogledu na pajka spreleti srh in da bi čez svoj vrtiček, ki ga »obdelujejo« nenasitni polži, najraje napravila križ. Dinozavri so k sreči že zdavnaj izumrli.
Lazar Herbert ima najrajši solato in zdi se, da mu drugega, kot da jé in spi, sploh ni mar.

objavljeno v rubriki: Izšlo je