E-novice

Novica

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji

21.11.2017

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

To je pomembna knjiga o hrepenenju nekega naroda, s katerim se Slovenci čutimo še posebej povezani. V predgovoru njeno vlogo opredeljujeta katalonski zunanji minister Raül Romeva in prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, ki je bil dan po katalonskem referendumu skupaj z nekaterimi drugimi Slovenci, ki so imeli ključno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, med prvimi podpisniki peticije v podporo katalonskemu narodu, ki je objavljena v knjigi. Bojan Brezigar je v knjigo vključil še intervju z dr. Dimitrijem Ruplom in svojevrstno kronologijo Katalonije, objavljamo pa tudi fotografije, ki so nastale v tem času.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.06.2015

Prisotnost prostozidarstva je v našem prostoru vendarle večja, kot smo mislili doslej »

Večletno delo zgodovinarja dr. Matevža Koširja v knjižnicah in arhivih po svetu je pripeljalo do prve strokovne knjige o prostozidarstvu na Slovenskem. O njem se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali tolikšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam z vladarskimi hišami kot tudi pomembnimi osebami v prvi vrsti ni politična zgodba. Skupna univerzalna stališča, ki jih zasledimo v prostozidarskih ložah, so bila predvsem moralna, človekoljubna stališča strpnosti, deloma dovzetna za ezoterično, vsekakor pa za simbolno. Kljub prepletenosti in predvsem simbolni povezanosti svetovnega prostozidarstva se to v preteklosti tudi ni odreklo zagovarjanju različnih nacionalnih interesov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.05.2015

Slikanice: od zaljubljenih pingvinov do strašnih dinozavrov, od moljev (knjižnih) do – španskih lazarjev »

Dež. Olajšanje po tednih toplega in sončnega vremena! Naši vrtovi in polja so hvaležni, prav tako vrtičkarji in poljedelci. In potem začno lesti ... In jesti. Rožnatim, rdečim in rjavim »brezdomnim« polžkom tekne vse po vrsti, še najbolj pa tisto, kar tekne tudi nam. Kako se iznebim španskega lazarja? je v tem času zelo pogosto vprašanje in še najbolj »prijazno« se lahko rdečim požeruhom postavimo po robu, če v vrtu gojimo tisto, česar ne marajo. Menda so to bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan. Pa si predstavljajte svoj vrt brez solate, kumar, kolerabice, korenčka ...
Še teže pa si je predstavljati, da rdeči lazar zaide v otroško slikanico! Toda otroci imajo radi živali in nekatere bolj kot kužki, muce, zajčki, pingvini in medvedki v slikanicah navdušujejo dinozavri, gosenice, pajki, miši, muhe in celo bolhe. Niti malo jim ni mar, da mama zakriči, kadar ji pot prekriža miška, da se ji gosenica gnusi, da jo ob pogledu na pajka spreleti srh in da bi čez svoj vrtiček, ki ga »obdelujejo« nenasitni polži, najraje napravila križ. Dinozavri so k sreči že zdavnaj izumrli.
Lazar Herbert ima najrajši solato in zdi se, da mu drugega, kot da jé in spi, sploh ni mar.

objavljeno v rubriki: Izšlo je