E-novice

Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.09.2017

Celovit prikaz duha srednjega veka v delu Tisoč let mraka in luči Marka Trobevška »

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je