Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.08.2010

Normalno prehranjevanje – kaj to pravzaprav pomeni? »

»Kdo so ›normalni‹ jedci? Ali jedo samo jedi iz solatnih barov in nakupujejo v trgovinah z zdravo prehrano, se odrekajo beli moki in preprostim ogljikovim hidratom? Ali lepo sedajo za mizo, da bi pojedli tri obroke dnevno, in si nikoli ne privoščijo prigrizkov? Ali res nikoli ne jedo preveč ali premalo? Je vsak človek, ki nima niti prevelike niti premajhne telesne teže, ›normalen‹ jedec? In kar je še najpomembnejše – kako to počnejo?«
Izšla je knjiga ameriške psihoterapevtke Karen R. Koenig Pravila, kako »normalno« jesti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

29.07.2010

Globoko oseben prispevek k še nedokončani debati o Kočevarjih »

Izšla je avtobiografska pripoved Johna Tschinkla Zvonovi so umolknili. V njej pripoveduje o svojem otroštvu pred drugo svetovno vojno v Grčaricah. Nato se »vrne v preteklost« in skuša zajeti šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino; piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po materi in nemške po očetu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Živali iz Gmajnice v slovenskem prevodu »

Kadar govorimo o klasični literaturi, redko omenjamo mladinsko književnost, in tudi literarnokritiško jo vse prevečkrat zapostavljamo. Književnosti za mlade bi bržkone moralo veljati več pozornosti ali najmanj toliko, kolikor je namenjamo knjigam za odrasle. Pred seboj ima namreč občutljivega bralca, ki si ustvarja bralsko podlago za vse življenje. In kakšna bo pri otrocih, ki odraščajo le ob knjigah s slabo izdelanimi značaji, preveč poenostavljenimi in naivnimi zgodbami, da o jeziku sploh ne zgubljamo besed?
Knjiga Živali iz Gmajnice (The Animals Of Farthing Wood) Colina Danna, ki je pravkar izšla, bi morala najti pot do slehernega mladega bralca. Prinesla mu bo nepozabno bralsko izkušnjo in se brez dvoma uvrstila na seznam najljubših knjig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Ironični komentator, provokator in reformator »

Tako je slovenski umetnik in publicist Stane Jagodič v spremni besedi h knjigi Striporeki označil njenega avtorja, risarja Iztoka Sitarja, ki je petdeset pregovorov upodobil tako, da jih je prelil v stripovsko govorico. »V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Štiri mesece po izidu Moški možgani tudi v slovenščini »

»Osebno sem prepričana, da lahko spoznavanje ustroja moških možganov tako moškim kot ženskam pomaga do večje bližine, sočutja in spoštovanja do nasprotnega spola. Tovrstno razumevanje utegne biti celo najpomembnejši dejavnik pri ustvarjanju resničnega ravnovesja med spoloma.« Takole zaključi dr. Louann Brizendine (na sliki) svojo drugo uspešnico, knjigo Moški možgani, ki jo je objavila pred štirimi meseci, štiri leta po Ženskih možganih, zelo uspešni knjigi tudi med slovenskimi bralkami in bralci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je