Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.06.2016

Listi iz dnevnika so pogled na proces osamosvajanja Slovenije iz druge perspektive – iz glavnega mesta razpadajoče Jugoslavije »

Jožef Slokar (1934) je odraščal v obrtniškem okolju svoje družine, šolati se je začel v fašistični Italiji in nato zorel v mladeniča v novih državnih okvirih primorskih Slovencev po letu 1945. V Jugoslaviji je zgradil uspešno kariero v gospodarstvu pa tudi v politiki. Na čelu gradbenega podjetja Primorje v domači Ajdovščini, Železniškega gospodarstva Ljubljana in Samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose se je spopadal v labirintu »čudaških financ« in samoupravnega eksperimentiranja, upanje, da se bodo z nastopom Staneta Kavčiča gospodarske razmere vendarle normalizirale, pa je kmalu zamrlo. Tudi s približevanjem poslovanja železnic tržnim zakonitostim ni bilo nič – zavrla ga je stavka strojevodij Železniškega gospodarstva konec leta 1988. Ob koncu osemdesetih let je Slokarja z optimizmom navdal Ante Marković s svojo vizijo demokratičnega socializma in deregulacijo birokratske države, toda uresničitev njegovih idej v razmerah po padcu železne zavese v Evropi ni bila mogoča. Razpadanje Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije je Slokar kot član zadnje jugoslovanske vlade pomagal čim bolj neboleče uresničiti, to pa ga je postavilo v povsem nov položaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.04.2016

Marijin testament »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje »

Irski pisatelj Colm Tóibín, eden tistih, ki bi mu gotovo lahko nadeli oznako sodobni klasik, je pred štirimi leti z objavo Marijinega testamenta nekoliko presenetil. Krajše delo namreč »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje, ter nastajanje evangelijev in vprašanje Jezusa kot Božjega sina, predvsem pa Jezusovo mater Marijo, ki pripoveduje o sebi in svojem sinu. Znani svetopisemski dogodki in osebe zaživijo povsem drugače, kot smo vajeni, iz Marijine osebne perspektive, njena izpoved pa seveda največ pove o njej sami. Bralec se nenadoma sooči z intimo ženske ikone, sicer postavljene na oltar, zdaj pa ženske iz mesa in krvi, nepomirjene s strašno sinovo usodo in postavljene pred težke življenjske dileme. In nemara se mu pripoved prav zato, ker zareže v sam arhetip, tako živo vtisne v zavest.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.