Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2016

Storite danes, kar ste nameravali odložiti na jutri – priskrbite si priročnik Konec prokrastinacije »

Jutri morate oddati prevod nekaj strani strokovnega besedila, prevedli pa niste niti besede. Na tisto zoprno e-sporočilo bi morali odgovoriti že prejšnji teden, a vas vsakič, ko sedete k računalniku, odnese drugam. Telefon brni, naročnik vas v obupu skuša doseči s kratkimi sporočili, spet boste zamudili rok. Zamočili. Zapravili priložnost. In zaupanje.
A sodelavci in partnerji vas poznajo kot garača (»dela najmanj 16 ur na dan«), delo vam je v veselje, pasivnost vas ubija. Torej niste kronični lenuh.

Prokrastinator ste.

Prokrastinacija je odlašanje (iz latinščine: pro-crastinus = za jutri). Dobra novica je, da to ni bolezen. In slaba novica: če niste opravili nečesa nujnega ali če ne morete izpolniti obljube, je prokrastinacija slab izgovor. Prokrastinacije ne morete ozdraviti (ker ni bolezen), lahko pa se je odvadite. Kako?

Pot do rešitve je priročnik Konec prokrastinacije, ki ga je napisal češki publicist Petr Ludwig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.06.2016

Moč čudenja in Kratka luč v temi – slovenski prevod avtobiografij britanskega znanstvenika Richarda Dawkinsa »

Življenjepisi so zgodbe o osebnostih, njihovih karierah in posebnih dosežkih ali odlikah, nič manj pa tudi vpogledi v intimo, v posebno življenjsko pot zanimivih posameznikov. Za avtobiografije velja zlasti slednje še tem bolj, saj praviloma težko dostopne osebne pla(s)ti človeka spoznavamo kar iz prve roke. Richard Dawkins v celoti izpolnjuje ta pričakovanja. Tudi tisti, ki poznamo njegovo profesionalno in javno-družbeno dejavnost, bomo v teh dveh zajetnih in razgibanih knjigah odkrili številne pripovedi, anekdote, premišljevanja, ki tega znanstvenika kažejo kot presenetljivo domačnega, človečnega, svetu in ljudem naklonjenega sodobnika.
A ker je Richard Dawkins tako mnogo več kot le to, nam knjigi razpirata vpogled tudi v najrazličnejše dejavnosti in področja, ki se jim je avtor v svojem življenju profesionalno ali amatersko posvečal oziroma se jim še vedno posveča. Najprej se nam kajpak na široko odpirajo vrata sodobne zoologije, etologije in genetike. Dawkins je eden tistih biologov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja po nevarno dolgem zatonu obudili Darwinov evolucijski nauk in ga prenovili v luči moderne povojne znanosti o življenju in kasneje tudi nadgradili z eksperimenti, podprtimi z zgodnjimi računalniškimi kapacitetami najslovitejših britanskih in ameriških univerz.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.06.2016

Knut Hamsun, »največja enigma moderne evropske literature«. – Izšel je novi prevod romana Glad »

Norveški pisatelj Knut Hamsun je morda »največja enigma moderne evropske literature«, kot piše Janez Pipan v obsežni študiji k novemu prevodu romana Glad. »Vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji.« Vedno znova se namreč zastavlja ena in ista dilema. »Kako se je moglo zgoditi,« je leta 1964 zapisal Vladimir Kralj, »da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« Janez Pipan pa se v svoji podrobni analizi pisatelja sprašuje: »Je torej avtor romana Glad, enega temeljnih besedil literarnega modernizma, svojo monumentalno, čeprav ves čas tudi dvoumno in v vseh pogledih zapleteno osebno in umetniško biografijo resnično sklenil v območju zločina? Kako za vraga je Hamsun (lahko) ›srečal Hitlerja‹ in kaj ima s tem pričujoči roman?«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.