Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.11.2016

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope »

Tisti, ki so že brali kakšno monografijo angleške zgodovinarke Lucy Hughes-Hallett, vsaj približno vedo, kaj jih čaka med platnicami njene najnovejše biografije, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu – knjige markantne naslovnice in presenetljivega naslova Ščuka. Tisti, ki bodo avtorico brali prvič, pa bodo nagrajeni s izvrstnim bralskim užitkom, ki jih, vsaj upamo, ne bo izpustil vseh 688 strani knjige.
Predmet njene tokratne celovite biografske raziskave razkriva podnaslov Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. In v čem je odlika zgodovinopisne pisave Lucy Hughes-Hallett? Njeno pero je seveda vešče faktografskega pisanja, hkrati pa tudi zelo spretno izpisuje osebni stil, ki avtorico približuje sferi leposlovja. Prav to imajo poznavalci njenih knjig najraje: berejo se kot napete, spretno spisane, dramaturško izpiljene pripovedi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je