E-novice

Novica

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni

31.01.2017

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

Grozljiva podoba. Slutnja, da se mati in hči ne bosta več videli. »Ko se danes oziram nazaj na to nenavadno snidenje,« opisuje Stasha Furlan Seaton (1924) nenavadni in nesproščeni pogovor z mamo, odsekane besede in nejasne poglede, »domnevam, da se je zavedala, da imajo zidovi ušesa, in da je nekako vedela, da bo bolje, če ne bom govorila, saj so ti izgovorjene besede prej ali slej lahko škodile.« Mati in hči se zares nista več videli, materi je kmalu zatem odpovedalo srce. Po njeni smrti pa nova tragedija: oče Boris Furlan je bil komaj teden po smrti svoje žene aretiran, obsojen na Nagodetovem procesu in zaprt.
Knjiga Vojna vse spremeni je poklon očetu, »pričevanje o skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti«, kot piše dr. Peter Vodopivec v spremni besedi. In je tudi spomin na lepše čase, pred vojno, ko je družina živela meščansko in svetovljansko življenje v Trstu, Ljubljani in tujini. Boris Furlan je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato je dobil milejšo kazen dvajset let zapora. Po štirih letih in pol je bil izpuščen zaradi bolezni, tajna policija pa ga je nadzirala vse do njegove smrti. V tem času se je drugič poročil in doživel linčanje s strani partijskih mladcev na Gorenjskem. Umrl je leta 1957 med sprehodom v radovljiškem parku. Hči je bila tedaj že več kot deset let v ZDA, kjer se je izšolala, se zaposlila in si ustvarila družino. Očeta po svojem odhodu iz Ljubljane leta 1945 ni videla nikoli več. Nemoč, da bi mu pomagala v času preganjanj, zapora in bolezni, pa je ostala njena trajna bolečina.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan (1926–1963) je živel v Bronxu v New Yorku, iskal priložnostna dela, maturiral, nato pa z ladjo potoval nazaj domov. Kako je ta pot potekala (v svojih dvajsetih je prepotoval domala ves svet) in kako se je izšolal za vojnega pilota v Čkalovsku, je opisal v knjigi Domov, ki je svoj čas izhajala tudi kot Delov podlistek.
Med šolanjem v Čkalovsku je Aljoša pisal domov: »Pišite mi kaj o Staši! Če je mogoče, mi dajte njen naslov. Meni je sicer prav, da je šla. Naučila se bo mnogo koristnega in tudi živela bo nemara boljše kot mi zdaj toliko let. Žal mi je samo, da je ne bom videl, ko pridem nazaj. In zopet ne bo familija Furlan vsa skupaj doma. Samo da nam mula tam ne ostane! Tega pa na noben način ne bi rad videl.« A želja, da bi bili nekoč spet vsi skupaj doma, se ni uresničila. »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani«, piše v predgovoru njegova hči Špela Furlan, »dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo.« V knjigi je objavljenih tudi več fotografij Aljoše Furlana iz časa po vojni, ko je bil znan Delov dopisnik.

Aljoša Furlan

Domov

Življenjska pot Borisa Furlana je bila leta 2004 prikazana v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika Gospod profesor. Žitnik je za film prejel nagrado Jožeta Babiča za televizijske dosežke. Pisatelj Drago Jančar je Furlanu posvetil kratko zgodbo Joyceov učenec.

***

Alenka Puhar: Bridki spomini Staše Furlan

dr. Jernej Letnar Černič: Zrno dobrega

Pogovor v Kavarni Union, 20. 2. 2017
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

17.04.2018

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica »

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.04.2018

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana »

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.04.2018

Ko potovanje v »inozemstvo« še ni bilo nekaj vsakdanjega, ko še ni bilo »gorcev« in posebnih »kolesarskih oblačil« »

Zakaj so gore tako izvrstne čuvajke spominov? Poleg njihove lepote in posebnega vzdušja, ki prežema planinski svet, je med glavnimi vzroki zagotovo njihova brezčasnost in s tem nespremenljivost – vsaj v okviru povprečne dolgosti življenja našega. Gore so tisti kraj, ki ga lahko obiščemo po tridesetih in več letih, pa bomo zagledali prav taka skalna obličja, prav take prizore, kot jih nosimo v srcu. Četudi so njihova vznožja v tem času dobila več prebivalcev in več prometnih povezav.
In Janez Pirc, avtor knjige Nad ledenikom in velemestnim šikom, naredi prav to: po ne le treh, temveč po osmih desetletjih znova skozi spomine, ohranjene v pripovedovanju, dokumentih in fotografijah, pa tudi z lastnimi očmi »pogleda« ceste in mesta, predvsem pa gorsko in hribovito pokrajino v Avstriji in delčku Nemčije – vse, kar sta pred toliko časa prekolesarila Lado (njegov ded) in njegov bratranec Stane.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.