Novica

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost

04.10.2017

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj. Nafta diši vsem, tako zahodnim neoimperialistom kot pohladnovojno ogretim Rusom, svoje premišljene a odločne tipalke stegujejo tudi Kitajci. Amerika še vedno ni izigrala vseh svojih kart, ki jih skriva v roki glede indokitajskega, indonezijskega in daljnovzhodnega konca; še vedno ne ve, kaj bi s Kubo, Venezuelo in sorodnimi neposlušnimi latinosi; ne ve se, ali je do Rusije bolj partnerska ali pa po novem že spet bolj sovražna, vsaj kar zadeva Ukrajino in svoje apetite po širjenju Nata na ruske meje; Afrika nekako ni v prvem planu, ampak morda bo Američane tja vseeno zvabila Kitajska s svojo ekspanzionistično politiko. Kakšen odnos zavzeti zlasti do Kitajske in Indije kot verjetnih novih svetovnih velesil, je posebno vprašanje. Globalnemu hegemonu 19. in predvsem 20. stoletja nikakor ni všeč, da (potem ko je bila ›ugonobljena‹ Sovjetska zveza) po svetu vznikajo nove močne države z ambicijami po samostojnih politikah, brez odvisnosti od ameriškega diktata. V tej luči je na dlani, da tudi močna Evropska unija ne more biti ravno pri vrhu globalnih prioritet tovrstne ›politike‹.

Noam Chomsky svoje zgodbe o ameriškem uničevanju ›malopridnih držav‹ in o uničevanju okolja, od katerega je življenjsko odvisen ›preostali svet‹, pripoveduje s prizadetostjo užaloščenega cinika, odločnim jezikom, ki ne štedi z ostrino, kadar jo je treba nameniti od bogastva zaslepljenim krojačem sveta – planeta! – izključno po svoji meri. Vznemirljivo, intelektualno globoko in precizno, humanistično angažirano branje: 23 poglavij, ki razkrivajo stranpoti tistih, ki se marsikdaj radi razglašajo za nič manj kot – svetilnike … V duhu avtorjevega zajedljivega tona bi nemara lahko pripomnili, da si je na začetku knjige resda postavil vprašanje, kdo vlada svetu; podrobnejši pretres dosjejev pa je do konca pokazal, kdo se pravzaprav polašča sveta. Kajpak se je treba zavedati tudi tega.

Knjigo je prevedla Maja Novak.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.10.2016

Bralec 101: Mladi volkovi – izjemen debi mladega irskega pisatelja Colina Barretta »

Manjša irska založba Stinging Fly Press izdaja revijo za poezijo in kratko prozo Stinging Fly (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Sitna muha), vsakih pet let organizira prestižno nagrado za kratko zgodbo David Byrne Short Story Award – doslej so bile podeljene šele tri, zadnja je leta 2014 v vrednosti 15.000 evrov romala v roke Anne Enright –, od leta 2005 pa tudi zbirke kratkih zgodb obetavnih irskih pisateljev.
Septembra leta 2013 je pri založbi svoj knjižni prvenec objavil tudi Colin Barrett, ki si verjetno niti v sanjarijah ni zamislil takšnega buma, kot ga je s knjigo povzročil. Začelo se je z dobrimi ocenami, zvrstile so se ugledne nagrade – Rooneyjeva nagrada za irsko literaturo, nagrada časnika Guardian za knjižni prvenec, mednarodna nagrada Franka O'Connorja za kratko zgodbo, ameriška državna nagrada za mlade avtorje (National Book Award 5 Under 35) –, kritiško navdušenje pa kar ni pojenjalo, ocene so knjigo pospremile s pridevki kot »sijajno«, »presenetljivo«, »močno«, »poetično«, pa tudi »samosvoje«, »subverzivno«, »ostro«, »provokativno«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je