E-novice

Novica

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar

31.05.2018

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005). Doma je bila iz mejne pokrajine Pandžab in tudi njo je doletela selitev. Pisala je v pandžabščini in hindijščini in ostala cenjena in priljubljena v obeh državah. V številnih delih se je lotevala položaja žensk v tamkajšnji družbi; zlasti poznejša imajo precej izrazito feministično noto, pa tudi junakinji leta 1950 napisanega Pinjarja – ugrabljeni nevesti – se že pletejo po glavi razmeroma drzne misli.

Amrita Pritam je pisala prozo, poezijo, eseje, biografije, dobila veliko priznanj in doživela veliko prevodov. Najbolj znana pa je prav po Pinjarju, ki očitno še vedno ne izgublja privlačnosti: leta 2003 je bil v Indiji po njem posnet celovečerni film, prav pred kratkim pa je pakistanska televizija predstavila nadaljevanko po motivih romana. Spomin je očitno še živ, saj med državama še vedno ni pravega miru in sožitja …

Roman je iz angleščine prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila »

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.