Novica

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva

02.02.2016

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet. Ker ne more bežati drugam, Đuro beži v pijačo. Seveda se njegova eksistenčna stiska in revščina zaradi tega še poglabljata. Zaročenka ga zapusti in vzame drugega. Državni izpit, ki ga mora opraviti, če želi obdržati službo, ostane neopravljen. Književna dela, o katerih je sanjaril, ostanejo nenapisana. Vse, kar vrže na papir, je slabo. Nazadnje Đuro pobegne v smrt: na poti iz beznice, edine, kjer mu na kredo še dajo kak kozarec slabega vina, hote zabrede v morje, ki njegovemu edinemu prijatelju ne vrne niti trupla.
Goran Vojnović, pisec spremne besede k romanu, pravilno ugotavlja, da je Đuro dosti prezgodaj položil orožje in se predal samouničujoči pasivnosti; kaj je na zemljepisnih koordinatah naše nekdanje skupne države takega, da vsi naši književni junaki raje pijejo, tarnajo in propadajo, kot da bi se spopadli z življenjem, se sprašuje. Odgovor je težko najti. A gotovo svoj delež krivde nosi okolje z razmerami, v kakršnih živimo še danes – pravzaprav čedalje bolj. Ta ozkosrčnost pogledov in misli. To odklanjanje vsakršne drugačnosti. Ta škodoželjnost, ta obsedenost z materialnimi dobrinami in družbenimi konvencijami, ta zavist. To obče družbeno podcenjevanje intelektualnega dela, zaradi katerega se morajo ljudje, ki bi se v drugačnih okoliščinah lahko borili za boljši svet, nazadnje boriti za golo preživetje.

Milutin Cihlar - Nehajev je pisec, ki ga hrvaški gimnazijci prebirajo med pripravami na maturo. Nasprotno je v Sloveniji skoraj neznan. A prav zato, ker govori o zatohli družbi, v kateri se vsi intelektualni napori prej ko slej skrčijo na skrb za lastno korist in ugodje in s kakršno se soočamo še sto deset let po nastanku Bega, je prav, da tega pronicljivega pisca in odličnega stilista spoznamo tudi mi.
Roman je prevedla Maja Novak.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je