E-novice

Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.10.2015

Naj se mit o Édith Piaf otrese mistifikacij in druge navlake in zažari še veličastneje in bolj živo kot kadarkoli »

Svojega življenja ne ločujete od svojih šansonov ...
Ne, mislim, da je to celota. To potrebujem. To je ventil, tako se spet najdem, nekateri se razjočejo, jaz pa se poberem s petjem.
Kaj bi se zgodilo, če bi morali nehati?
Izrekla bom zelo strašno besedo ... ampak mislim, da bi se ubila ...

Izid knjige Piaf, francoski mit malo pred stoletnico rojstva Édith Piaf domala sovpada z dvainpetdesetletnico njene smrti (10. oktobra 1963 – uradno je obveljal datum 11. oktober, a to je bila Édithina poslednja prevara: želela si je počivati na pokopališču Père-Lachaise, zato so jo domači na skrivaj prepeljali z juga Francije v Pariz in ob pomoči zdravnika preslepili javnost, češ da je umrla tam, v svoji postelji) – o kateri, kot pravi avtor, mislimo, da vemo vse. »Legenda« pariškega vrabčka namreč že pol stoletja polni knjige (samo v francoščini jih je več kot štirideset) in filme, dokumentarne in umetniške, ki vsi po vrsti idealizirajo njeno podobo in burijo čustva gledalcev z zgodbami o nesrečnem otroštvu, o slepoti, o neponovljivi ljubezni do moškega njenega življenja … »V nasprotju s temi prekipevajočimi zgodbami, ki so pogosto fragmentarne, ker dajejo prednost zumu pred panoramskim pogledom, smo tu skušali celostno zajeti in obnoviti življenje in kariero Édith Piaf, popraviti nekaj stvari in jo postaviti na pravo mesto, seveda na vrh, pa tudi v nekaj brezen,« pravi Robert Belleret.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2015

Parlamenta ne vidimo več zgolj kot zakonodajalca, vse bolj vidimo teater, ki hkrati izobražuje in zabava in ki je pod lupo javnosti »

Ko je češki filozof in državnik T. G. Masaryk v letih pred prvo svetovno vojno razvijal svojo idejo demokracije, je vse misli povzel v znamenit, a zares pogosto napačno doumljen stavek: »Demokracija, to je diskusija«. S tem je želel povedati, da demokracija ni zgolj formalna, zaobjeta v splošni in enaki volilni pravici, temveč veliko več. Demokracija je način družbene komunikacije, ki ne velja le v političnem, marveč tudi v vsakodnevnem življenju. Toda Masaryk se je hkrati zavedal, da demokracija ni samoumevna in da za svoj obstoj potrebuje dokaj zahteven pogoj – tolerantno družbo. Če tega ni, kulturnega dialoga pač ni mogoče voditi.
Parlament ni le osrednje predstavniško in zakonodajno telo v državi s sistemom parlamentarne demokracije, temveč tudi in zlasti izrazito politična institucija. Hkrati je stičišče političnih konceptov, strinjanj in nestrinjanj, zrcalo vsega, kar ljudje razumemo pod pojmom politika. Pisanje zgodovine parlamenta je v prvi vrsti pisanje o politiki, pisanje o zgodovini politike pa je pisanje o zgodovini moči. Toda zgodovina moči ni več le zgodovina dvignjenih rok ob glasovanju, marveč bolj in bolj spopad različnih praks, načinov, mentalitet. In to je tudi v ospredju knjige Izza parlamenta, ki jo je napisal dr. Jure Gašparič.

objavljeno v rubriki: Izšlo je