E-novice

Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

20.11.2015

Bog, podari mi pogum, da spremenim, kar lahko – drugi del trilogije Sanje Rozman govori o psihoterapiji in okrevanju od posledic travme  »

Kaj je travma? Huda poškodba? Huda nesreča? Naravna katastrofa? Vojna? Da, vse to so travme, a le tiste najbolj znane. O katerih se javno na vso moč in na ves glas govori. Obstaja pa še orjaško polje manj vidnih, predvsem pa neprimerljivo manj slišnih travm, ki se porajajo v okviru medčloveških odnosov ali – drugače rečeno – za štirimi stenami, v okrilju (svete in nedotakljive) družine. O teh travmah se je dolgo strogo molčalo – in še danes so močno prikrite. Deklica, ki se reže, da bi zadušila neznosno bolečino, stisko in tesnobo ob tem, da jo oče nenehno spolno zlorablja, očitno po današnjih družbenih merilih (še) ni »material za naslovnico«. V šolah otroke učimo o varnosti v prometu, celo pouk o varnosti na internetu končno kaplja v šolske učilnice; in seveda o osnovah varne spolnosti (kondom). A promet, internet in kondom so sodobne »iznajdbe« oziroma pojavi. Kakršno koli nasilje v družini pa je, nasprotno, staro verjetno toliko kot sodobni človek sam. Pa vendar – kljub nekaterim pobudam, kot je telefon TOM – v šolah, ki so vrsto let otrokov drugi dom in kraj, kjer poleg doma preživlja največ svojega časa, ne obstaja predmet »družinsko nasilje« ali kaj podobnega. Ker je to še vedno nedotakljivo. Ker je to, kar se dogaja za zaprtimi vrati stanovanja in hiše, zasebna stvar in se nas ne tiče.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.11.2015

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj – Okrutni svet »

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj. Portoriški pisatelj Luis Negrón nam ga v »kratki zbirki kratkih zgodb« Okrutni svet predstavi skozi oči gejev v Santurceju, primestju San Juana. V začetnih zgodbah – tako se zdi – avtor bralca najprej uvede »v dušo in telo« gejev, ki so seveda – te duše in telesa – prav take kot kogar koli drugega. Nezapisano, celo med vrsticami neulovljivo, pa vendarle pri vse več ljudeh ozavesteno je namreč dejstvo, da človeka pač ne definira niti njegov spol niti njegova spolna usmerjenost. Junaki Negrónovih zgodb ljubijo, (po)želijo, sanjarijo, upajo, se iščejo, iščejo zase boljši svet, sprejemajo nenadne, impulzivne, pa tudi premišljene in tehtne odločitve – kot vsakdo, ki je kdaj pomočil prst na nogi v valove življenja. Zaletavi so in strastni, a tudi umirjeni – vendar nikoli vdani v usodo, čeprav avtor okoli njih izriše nič kaj zavidljivo okolje revščine, predsodkov, bolezni ali česa tretjega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.11.2015

Kruh, pogače in sladice, deseta kuharska knjiga priznane raziskovalke tradicionalne kuhinje Marije Fras »

Marija Fras, upokojena učiteljica gospodinjstva in kemije, že poldrugo desetletje spremlja in raziskuje kulinariko Prlekov, Prekmurcev in Porabcev ter skrbno beleži, kako se tradicionalna kuhinja ohranja v sodobnem času. V knjigi Kruh, pogače in sladice, svoji deseti kuharski knjigi, se je posvetila pripravi kruha, kvašenih pogač in jedi iz vlečenega ter biskvitnega testa. V priročniku boste našli skoraj 200 receptov, ki so ji jih zaupale gospodinje in so pripravljene s pridihom sodobnosti. To je tudi največji čar zapisanih receptov, saj upoštevajo sodobna kulinarična dognanja in hkrati ohranjajo vez s tradicijo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.10.2015

Pri Modrijanu je izšel že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca – Loške poti »

Izšel je nov izletniški vodnik Željka Kozinca, že osmi po vrsti! Namenjen je Škofji Loki in njenemu širšemu naravnemu, gravitacijskemu in tudi izletniškemu zaledju. Avtor je v vodniku Loške poti združil 50 izletov po znanih in manj znanih delih predalpskih hribovij v porečju obeh Sor, pri čemer je včasih pokukal tudi nekoliko čez meje pokrajin, ki jih domačini in tudi širša javnost poznajo kot Selško in Poljansko dolino ter Žirovsko. Posebno mesto v vodniku seveda zavzema sama Škofja Loka kot eden največjih slovenskih kulturnozgodovinskih biserov. Na številnih izletih nas »spremlja« tudi »domačin« iz Poljanske doline, znani pisatelj Ivan Tavčar. Idilika narave in dramatika zgodovine iz njegovih loških povesti se namreč kakor nekakšna rdeča nit vpletata v številne izlete in na ta način dajeta zadnjemu Kozinčevemu vodniku prav poseben literarni pečat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Izšlo je