E-novice

Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.06.2016

Listi iz dnevnika so pogled na proces osamosvajanja Slovenije iz druge perspektive – iz glavnega mesta razpadajoče Jugoslavije »

Jožef Slokar (1934) je odraščal v obrtniškem okolju svoje družine, šolati se je začel v fašistični Italiji in nato zorel v mladeniča v novih državnih okvirih primorskih Slovencev po letu 1945. V Jugoslaviji je zgradil uspešno kariero v gospodarstvu pa tudi v politiki. Na čelu gradbenega podjetja Primorje v domači Ajdovščini, Železniškega gospodarstva Ljubljana in Samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose se je spopadal v labirintu »čudaških financ« in samoupravnega eksperimentiranja, upanje, da se bodo z nastopom Staneta Kavčiča gospodarske razmere vendarle normalizirale, pa je kmalu zamrlo. Tudi s približevanjem poslovanja železnic tržnim zakonitostim ni bilo nič – zavrla ga je stavka strojevodij Železniškega gospodarstva konec leta 1988. Ob koncu osemdesetih let je Slokarja z optimizmom navdal Ante Marković s svojo vizijo demokratičnega socializma in deregulacijo birokratske države, toda uresničitev njegovih idej v razmerah po padcu železne zavese v Evropi ni bila mogoča. Razpadanje Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije je Slokar kot član zadnje jugoslovanske vlade pomagal čim bolj neboleče uresničiti, to pa ga je postavilo v povsem nov položaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.04.2016

Marijin testament »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje »

Irski pisatelj Colm Tóibín, eden tistih, ki bi mu gotovo lahko nadeli oznako sodobni klasik, je pred štirimi leti z objavo Marijinega testamenta nekoliko presenetil. Krajše delo namreč »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje, ter nastajanje evangelijev in vprašanje Jezusa kot Božjega sina, predvsem pa Jezusovo mater Marijo, ki pripoveduje o sebi in svojem sinu. Znani svetopisemski dogodki in osebe zaživijo povsem drugače, kot smo vajeni, iz Marijine osebne perspektive, njena izpoved pa seveda največ pove o njej sami. Bralec se nenadoma sooči z intimo ženske ikone, sicer postavljene na oltar, zdaj pa ženske iz mesa in krvi, nepomirjene s strašno sinovo usodo in postavljene pred težke življenjske dileme. In nemara se mu pripoved prav zato, ker zareže v sam arhetip, tako živo vtisne v zavest.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Izšlo je