E-novice

Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.