Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.03.2015

Kontaminirane pokrajine – presunljiva knjiga avstrijskega pisatelja Martina Pollacka o množičnih grobiščih »

Nekatere pokrajine, čeprav so še tako slikovite, za čudovito naravo skrivajo svojo grozljivo preteklost. Martin Pollack jim pravi ›kontaminirane pokrajine‹, saj so jih množični poboji, ki so se zgodili tam, za vedno zaznamovali. K raziskovanju množičnih pobojev in grobišč je avtorja gnala osebna, družinska nuja, vendar ne takšna, kot bi verjetno pričakovali – njegov sorodnik ni bil ena od žrtev, temveč storilec: Pollackov oče je bil pomemben gestapovski funkcionar in poveljnik specialne esesovske enote, ki je med vojno sejal smrt med begunci, ujetniki, civilnim prebivalstvom in Judi. Soočenje z zamolčanimi množičnimi poboji je zato zanj tudi soočenje s preteklostjo njegove družine in prav ta osebna zgodba, prepletena z obravnavo posameznih krajev, dodaja knjigi posebno presunljivost.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.02.2015

»Kakor da ne bi nikoli obstajala.« – Wiera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka »

»Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Władysławu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Władysławu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.
Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Władysław Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.02.2015

»Sredi Dunaja sem Slovencem zgradil odličen šestnadstropni dom Korotan« – Za resnico do zadnjega diha »

Knjiga Za resnico do zadnjega diha govori o življenju in delu duhovnika in patra Ivana Tomažiča. Na Dunaju je pustil neizbrisen pečat s postavitvijo študentskega doma Korotan. Ko se je poslovil od njega, ga je predal celovški Mohorjevi družbi. Ta je s pogodbo zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil Tomažič. Vse skupaj pa se je dramatično zapletlo, ko je celovška Mohorjeva družba začela dom prenavljati in ga v pretežni meri spremenila v hotel, septembra 2009 pa ga celo prodala slovenski državi po nerazumno visoki ceni.
Zapis življenjske zgodbe patra Tomažiča se je po besedah avtorice Jasne Kontler - Salamon porodil iz njegove želje po razkritju popolne resnice o Korotanu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.02.2015

Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja in nazaj »

Prav prijetno zna biti, ko sedimo v domačem fotelju in beremo knjigo ali gledamo film ali dokumentarno oddajo o »mejnih področjih« – bodisi narave bodisi človekovega uma. Z varne distance so take teme zanimive, razburkajo duha in nas hkrati potolažijo (»Meni se kaj takega pač ne more zgoditi«).
Kaj pa, če se na vsem lepem, nič hudega sluteči, sami znajdemo v situaciji, v kateri stvari niso take, kot bi »morale« biti? Tako rekoč v »filmu«, ki gre čisto po svoje, scenarij pa so nam pozabili dostaviti? Če se je treba spopasti z dejstvom, da naše dojemanje treh dimenzij in petih čutov ne zadostuje za enajst dimenzij in kdove koliko bran, ki sestavljajo naše vesolje? Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja (če verjamete vanj) in nazaj, do posameznikovega notranjega univerzuma, ter nam spotoma razkriva morda presunljive, a vseeno precej vsakdanje »filme«, v katere smo vsak po svoje ujeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.02.2015

Norma s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče »

Na kaj pomislite ob besedi NORMA? Mogoče na pravila, predpise? Obseg dela, ki ga mora v določenem času opraviti delavec? Predpisano ali dovoljeno količino? Ali mogoče na žensko ime? Ali še na kaj tretjega? V romanu Marjana Žiberne s tem naslovom sledimo NORMAM, takim in drugačnim, pravzaprav tečemo z(a) njimi – skupaj z glavnim junakom, ki se ob njih išče in želi z njimi uresničiti svoja (pod)zavestna hrepenenja. Vendar norma, celo če jo razumemo v njenem najbolj vsakdanjem pomenu, s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče. Po drugi strani pa jo lahko vzamemo kot okvir, v katerega vsak izmed nas vtke tisto, zaradi česar ima naš čas za nas smisel. Je mogoče skozi življenje potovati z idealnim tempom (na primer 3:16 na kilometer)? Je na cilju res to, kar iščemo in kar si predstavljamo? V kolikšni meri smo sploh lahko »gospodarji« svojih ljubezni in strasti? Svojega telesa in čustev? Radosti in bolečine?

objavljeno v rubriki: Izšlo je